Page 111 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 111
Poskus s slovenskim utemeljitvenim mitom
čev Glasnik slovenskega slovstva ukinjen že po prvi številki – zaradi po-
manjkanja naročnikov.55
Kolikor lahko govorimo o diferenciaciji, vsaj v okviru literarne-
ga in kulturnega delovanja in zlasti po letu 1868, je bila praksa novičar-
jev in v časopisu objavljenih besedil zaznamovana – podobno kot kasne-
je pri Mohorjevi družbi – z nezakritim, didaktičnim, dostikrat trivi-
alnim patriotizmom,56 zato je bila za Bleiweisa Veselova Potažva lahko
enako važna ali še važnejša od Prešernovih sonetov – kajti bila je dokaz,
da je mogoče slovenski jezik uporabljati tudi v najumetelnejših literar-
nih oblikah.57 Toda za novičarski patriotizem sta bila – še pomembne-
je – značilna cesarski legitimizem in verski konzervativizem; narodni
apel se je omejeval na klic po večjih kulturnih pravicah, v najboljšem pri-
meru na klic po narodnostni avtonomiji znotraj cesarstva.58 Prav zato je
bil lahko najznačilnejši izraz novičarskega patriotizma kult Jovana Vese-
la Koseskega, ki teh okvirov ni presegal. Izven tovrstne literature je bilo
moč v Novicah objavljati malo, o čemer najbolje pričajo v časopisu obja-
vljene Prešernove stvaritve: v izbor so bile pripuščene njegove prigodni-
ške pesmi, ob njih pa Krst pri Savici, Memento mori in že s pridržkom Od
železne ceste.59 Legitimistični redukciji v Novicah ni bila podvržena le iz-
virna književnost, marveč v enaki meri kritiška dejavnost. V časopisu je
bila prvikrat dana možnost javnega kritiškega udejstvovanja, a je Bleiwe-
is zaradi izogibanja prepirom vztrajal pri poudarjanju apologetskih, in-
formativnih kritik.60 Tako književno in jezikovno kot tudi kritiško pra-
kso je razumel le kot eno izmed torišč rodoljubnega delovanja, kot afir-
mativni poseg v nacionalno sfero.61 Takšno prakso lahko označimo kot
literarno predhodnico političnega slogaštva, ki pa je vključevala vse nje-
gove slabosti. Bleiweis si je kljub pozivanju k enotnosti sam dovolil na-
pade na nasprotnike, še pogostejša so bila ironična in arogantna priporo-
čila ali ignoriranje. Čeprav sta takšna politika in praksa dejansko zavira-
li kritištvo in razcepitev idej, sta bili načelno utemeljeni prav v tendenč-
nem narodnem patriotizmu, kajti ideja slogaštva je bila argumentirana
55 Slodnjak, Zgodovina slovenskega, 156.
56 Isto, 152.
57 Grdina, Od rodoljuba, 118.
58 Takšno podobo Novic prikazuje zlasti starejša slovenska literara zgodovina, prim. Boris Paternu, Slo-
venska literarna kritika pred Levstikom (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1960), 7–90; Slodnjak, Zgodovi-
na slovenskega, 135.
59 Paternu, Slovenska literarna kritika, 44–45.
60 Isto, 32–34; Paternu, Slovenska literarna kritika.
61 Grdina, Od rodoljuba, 125.
čev Glasnik slovenskega slovstva ukinjen že po prvi številki – zaradi po-
manjkanja naročnikov.55
Kolikor lahko govorimo o diferenciaciji, vsaj v okviru literarne-
ga in kulturnega delovanja in zlasti po letu 1868, je bila praksa novičar-
jev in v časopisu objavljenih besedil zaznamovana – podobno kot kasne-
je pri Mohorjevi družbi – z nezakritim, didaktičnim, dostikrat trivi-
alnim patriotizmom,56 zato je bila za Bleiweisa Veselova Potažva lahko
enako važna ali še važnejša od Prešernovih sonetov – kajti bila je dokaz,
da je mogoče slovenski jezik uporabljati tudi v najumetelnejših literar-
nih oblikah.57 Toda za novičarski patriotizem sta bila – še pomembne-
je – značilna cesarski legitimizem in verski konzervativizem; narodni
apel se je omejeval na klic po večjih kulturnih pravicah, v najboljšem pri-
meru na klic po narodnostni avtonomiji znotraj cesarstva.58 Prav zato je
bil lahko najznačilnejši izraz novičarskega patriotizma kult Jovana Vese-
la Koseskega, ki teh okvirov ni presegal. Izven tovrstne literature je bilo
moč v Novicah objavljati malo, o čemer najbolje pričajo v časopisu obja-
vljene Prešernove stvaritve: v izbor so bile pripuščene njegove prigodni-
ške pesmi, ob njih pa Krst pri Savici, Memento mori in že s pridržkom Od
železne ceste.59 Legitimistični redukciji v Novicah ni bila podvržena le iz-
virna književnost, marveč v enaki meri kritiška dejavnost. V časopisu je
bila prvikrat dana možnost javnega kritiškega udejstvovanja, a je Bleiwe-
is zaradi izogibanja prepirom vztrajal pri poudarjanju apologetskih, in-
formativnih kritik.60 Tako književno in jezikovno kot tudi kritiško pra-
kso je razumel le kot eno izmed torišč rodoljubnega delovanja, kot afir-
mativni poseg v nacionalno sfero.61 Takšno prakso lahko označimo kot
literarno predhodnico političnega slogaštva, ki pa je vključevala vse nje-
gove slabosti. Bleiweis si je kljub pozivanju k enotnosti sam dovolil na-
pade na nasprotnike, še pogostejša so bila ironična in arogantna priporo-
čila ali ignoriranje. Čeprav sta takšna politika in praksa dejansko zavira-
li kritištvo in razcepitev idej, sta bili načelno utemeljeni prav v tendenč-
nem narodnem patriotizmu, kajti ideja slogaštva je bila argumentirana
55 Slodnjak, Zgodovina slovenskega, 156.
56 Isto, 152.
57 Grdina, Od rodoljuba, 118.
58 Takšno podobo Novic prikazuje zlasti starejša slovenska literara zgodovina, prim. Boris Paternu, Slo-
venska literarna kritika pred Levstikom (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1960), 7–90; Slodnjak, Zgodovi-
na slovenskega, 135.
59 Paternu, Slovenska literarna kritika, 44–45.
60 Isto, 32–34; Paternu, Slovenska literarna kritika.
61 Grdina, Od rodoljuba, 125.
