Page 107 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 107
Poskus s slovenskim utemeljitvenim mitom
vsko upornostjo oziroma prilagodljivostjo.37 Tudi Juvan opozarja, da je
Prešeren v Krstu formuliral za narod tipično, konstitutivno vprašanje,
in sicer v obliki prelomnega dogodka, ki mu je pomenil začetek tisočle-
tne slovenske podrejenosti.38 Krst je dejansko uveljavil narativo nasilnega
pokristjanjevanja, čeprav to tolmačenje zgodovinsko ne drži povsem, saj
je za irske misijone veljalo, da je bilo njihovo delovanje razmeroma bla-
go. Prav tako naj bi bilo pokristjanjenje povezano s politično podredi-
tvijo in z izgubo samostojnosti, zlasti slednje je Prešeren lahko prevzel iz
Linhartove Zgodovine, ki je bila eden izmed virov njegove pesnitve. Za-
nimivo je, da je v ospredju slovenskega imaginarija vojaška podrejenost
Karantancev, ne pa vojaška moč, ki jo izkazujejo njihovi pohodi, in zla-
sti prvotno zavezništvo z Bavarci v boju proti Frankom. Ta značilnost je
povezana z dejstvom, da sta med 16. in 18. stoletjem na danes slovenskih
ozemljih obstajali dve koncepciji povezav ljudstev: teritorialna, ki ji je v
glavnem sledil Valvasor, in jezikovno-kulturna, ki pa se ni mogla opre-
ti na bližnjo politično zgodovino, zato se je oprla na imaginarij Karan-
tanije kot prve skupne jezikovno-kulturne in politične tvorbe. Na ka-
rantanski imaginarij sta se, sledeč Marku Hansizu, oprla zlasti Linhart
in za njim Prešeren.39 Ker pa je bil imaginarij Karantanije, kot trdi Gra-
fenauer, tudi nadomestilo za historično pravo drugih narodov, je mora-
la v njem prevladati podoba nasilne podreditve, saj je le ta v imaginariju
opravičevala nekdanjo karantansko veličino, obenem pa delovala tudi kot
historična legitimacija morebitne politične skupnosti.
Prešeren je v povezavi s pokristjanjevanjem kot enega izmed imagi-
narnih smislov izpostavil še eno pomenljivo značilnost. Izguba samo-
stojnosti je v Krstu utemeljena ne le v vojaški nadmoči, ampak je tudi po-
sledica razcepa družbenega telesa, katerega močnejši del nastopi kot po-
daljšek nove državne politike. Juvanovo tolmačenje potrjuje tezo, da je
ta razcep vpisan v osrčje »etnične idenitete«, kot nazorski razcep, zara-
di katerega Slovenci »uničijo sami sebe že v Uvodu«.40 Vendar ne gre le
za nazorski razcep. V Krstu se zrcali fundamentalna dvojnost kulturnih
obrazcev, za katero tudi Prešeren sugerira, da je bila prisotna že v zgo-
dnjem obdobju zgodovine slovenskega ozemlja in se v pesnitvi pojavi kot
37 Erwin Köstler, Prešernov Krst in Máchov Máj: podobnosti in različnosti v recepciji dveh‚ nacional-
nih epov, v: Romantična pesnitev: ob 200. obletnici rojstva Franceta Prešerna, ur. Marko Juvan, Obdobja 19
(Ljubljana, 2002), 329–330.
38 Juvan, Imaginarij Kersta, 99.
39 Grafenauer, Karantanija, 194–209, 269–272.
40 Marko Juvan, Modernost Krsta pri Savici?, v: Romantična pesnitev: ob 200. obletnici rojstva Franceta Pre-
šerna, ur. Marko Juvan, Obdobja 19 (Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddel-
ku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2002), 356.
vsko upornostjo oziroma prilagodljivostjo.37 Tudi Juvan opozarja, da je
Prešeren v Krstu formuliral za narod tipično, konstitutivno vprašanje,
in sicer v obliki prelomnega dogodka, ki mu je pomenil začetek tisočle-
tne slovenske podrejenosti.38 Krst je dejansko uveljavil narativo nasilnega
pokristjanjevanja, čeprav to tolmačenje zgodovinsko ne drži povsem, saj
je za irske misijone veljalo, da je bilo njihovo delovanje razmeroma bla-
go. Prav tako naj bi bilo pokristjanjenje povezano s politično podredi-
tvijo in z izgubo samostojnosti, zlasti slednje je Prešeren lahko prevzel iz
Linhartove Zgodovine, ki je bila eden izmed virov njegove pesnitve. Za-
nimivo je, da je v ospredju slovenskega imaginarija vojaška podrejenost
Karantancev, ne pa vojaška moč, ki jo izkazujejo njihovi pohodi, in zla-
sti prvotno zavezništvo z Bavarci v boju proti Frankom. Ta značilnost je
povezana z dejstvom, da sta med 16. in 18. stoletjem na danes slovenskih
ozemljih obstajali dve koncepciji povezav ljudstev: teritorialna, ki ji je v
glavnem sledil Valvasor, in jezikovno-kulturna, ki pa se ni mogla opre-
ti na bližnjo politično zgodovino, zato se je oprla na imaginarij Karan-
tanije kot prve skupne jezikovno-kulturne in politične tvorbe. Na ka-
rantanski imaginarij sta se, sledeč Marku Hansizu, oprla zlasti Linhart
in za njim Prešeren.39 Ker pa je bil imaginarij Karantanije, kot trdi Gra-
fenauer, tudi nadomestilo za historično pravo drugih narodov, je mora-
la v njem prevladati podoba nasilne podreditve, saj je le ta v imaginariju
opravičevala nekdanjo karantansko veličino, obenem pa delovala tudi kot
historična legitimacija morebitne politične skupnosti.
Prešeren je v povezavi s pokristjanjevanjem kot enega izmed imagi-
narnih smislov izpostavil še eno pomenljivo značilnost. Izguba samo-
stojnosti je v Krstu utemeljena ne le v vojaški nadmoči, ampak je tudi po-
sledica razcepa družbenega telesa, katerega močnejši del nastopi kot po-
daljšek nove državne politike. Juvanovo tolmačenje potrjuje tezo, da je
ta razcep vpisan v osrčje »etnične idenitete«, kot nazorski razcep, zara-
di katerega Slovenci »uničijo sami sebe že v Uvodu«.40 Vendar ne gre le
za nazorski razcep. V Krstu se zrcali fundamentalna dvojnost kulturnih
obrazcev, za katero tudi Prešeren sugerira, da je bila prisotna že v zgo-
dnjem obdobju zgodovine slovenskega ozemlja in se v pesnitvi pojavi kot
37 Erwin Köstler, Prešernov Krst in Máchov Máj: podobnosti in različnosti v recepciji dveh‚ nacional-
nih epov, v: Romantična pesnitev: ob 200. obletnici rojstva Franceta Prešerna, ur. Marko Juvan, Obdobja 19
(Ljubljana, 2002), 329–330.
38 Juvan, Imaginarij Kersta, 99.
39 Grafenauer, Karantanija, 194–209, 269–272.
40 Marko Juvan, Modernost Krsta pri Savici?, v: Romantična pesnitev: ob 200. obletnici rojstva Franceta Pre-
šerna, ur. Marko Juvan, Obdobja 19 (Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddel-
ku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2002), 356.
