Page 104 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 104
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
stvenejši zavori pri združevanju enotne nacionalne narative.22 Kot opo-
zarja Grafenauer, je bila iz njiju izhajajoča premočna pokrajinska zavest
povezana tako z neenotnim pojmovanjem naroda kakor predvsem z nee-
notno, specifično predstavo o jeziku, katere izvor lahko iščemo neposre-
dno v delovanju slovenskih protestantov.
Na enotenje jezika pri protestantskih piscih niso vplivali le Trubarjeva
Abecednik in Katekizem ter Dalmatinov prevod Biblije, temveč enako ali
celo močneje Bohoričeva prva slovnica in njegov latinsko-nemško-slo-
venski slovar, ki ju Peter Herrity šteje za prvi poizkus kodifikacije slo-
venskega jezika in v skladu s Trubarjevo prakso tudi za poizkus poeno-
tenja jezika z združevanjem narečnih govorov.23 Čeprav Herrity zaradi
tega meni, da je Bohorič prehiteval reformacijo, je slednji vendarle ostal
zapleten v osnovni problem protestantizma, in sicer, da je pomen jezika
omejeval na družbeno-versko koristnost, ki ji nacionalna misel ni bila
v ospredju. Tudi iz Trubarjevega delovanja je po mnenju Janeza Rotar-
ja razvidno, da so protestanti sledili Pavlovi evangeljski doktrini o ljud-
skih jezikih in so uvajanje jezika razumeli pretežno, če že ne izključno v
luči versko-prosvetljiteljske dejavnosti.24 To je še posebej razvidno iz dej-
stva, da je bila kljub vpeljavi slovenščine v osnovne šole v t. i. poklicnih
šolah kot učni jezik predvidena latinščina, v deželnih šolah v Ljubljani
in Celovcu pa nemščina.25 Zahtevnejše srednje šolstvo torej ni temeljilo
na izrazitejši slovenski jezikovni zavesti, podobno dvojnost pa je kasneje
ohranjala in še zaostrovala šolska reforma, zlasti odredba, ki je leta 1774
načelno uvedla splošno osnovnošolsko obvezo, saj je bila slovenščina kot
učni jezik po večini priznana le v prvi dveh razredih trivialk ali kot pri-
prava na nemški jezik oziroma na latinščino.26 Praktični učni jezik je pri
tem ostajal pokrajinsko zaznamovan ali – kot v delovanju Blaža Kumer-
22 Bogo Grafenauer, Slovenski zgodovinski prostor in država, Nova revija 12, št. 134/135 (1993), 693–713.
23 Peter Herrity, Konstituiranje slovenskega knjižnega jezika: vloga zgodovine in lingvistike, v: Sloven-
ski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje, ur. Ada Vidovič Muha, Obdobja 20 (Lju-
bljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete,
2003), 531–539.
24 Janez Rotar, Skrb Primoža Trubarja za avtonomnost slovenskega knjižnega jezika v luči pisem apo-
stola Pavla, v: Slovenski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje, ur. Ada Vidovič Muha,
Obdobja 20 (Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filo-
zofske fakultete, 2003), 513 isl.; prim. Boris Paternu, Pogledi na slovensko književnost: študije in razpra-
ve, 1-2 (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974), 49; Boris Paternu, Obdobja in slogi v slovenski književnosti:
študije (Ljubljana: Zal. Mladinska knjiga, 1989), 10 isl.
25 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, Od naselitve do 1805 (Ljubljana: Dela-
vska enotnost, 1988), 44–82.
26 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 2, 1805–1848 (Ljubljana: Delavska eno-
tnost, 1988), 38.
stvenejši zavori pri združevanju enotne nacionalne narative.22 Kot opo-
zarja Grafenauer, je bila iz njiju izhajajoča premočna pokrajinska zavest
povezana tako z neenotnim pojmovanjem naroda kakor predvsem z nee-
notno, specifično predstavo o jeziku, katere izvor lahko iščemo neposre-
dno v delovanju slovenskih protestantov.
Na enotenje jezika pri protestantskih piscih niso vplivali le Trubarjeva
Abecednik in Katekizem ter Dalmatinov prevod Biblije, temveč enako ali
celo močneje Bohoričeva prva slovnica in njegov latinsko-nemško-slo-
venski slovar, ki ju Peter Herrity šteje za prvi poizkus kodifikacije slo-
venskega jezika in v skladu s Trubarjevo prakso tudi za poizkus poeno-
tenja jezika z združevanjem narečnih govorov.23 Čeprav Herrity zaradi
tega meni, da je Bohorič prehiteval reformacijo, je slednji vendarle ostal
zapleten v osnovni problem protestantizma, in sicer, da je pomen jezika
omejeval na družbeno-versko koristnost, ki ji nacionalna misel ni bila
v ospredju. Tudi iz Trubarjevega delovanja je po mnenju Janeza Rotar-
ja razvidno, da so protestanti sledili Pavlovi evangeljski doktrini o ljud-
skih jezikih in so uvajanje jezika razumeli pretežno, če že ne izključno v
luči versko-prosvetljiteljske dejavnosti.24 To je še posebej razvidno iz dej-
stva, da je bila kljub vpeljavi slovenščine v osnovne šole v t. i. poklicnih
šolah kot učni jezik predvidena latinščina, v deželnih šolah v Ljubljani
in Celovcu pa nemščina.25 Zahtevnejše srednje šolstvo torej ni temeljilo
na izrazitejši slovenski jezikovni zavesti, podobno dvojnost pa je kasneje
ohranjala in še zaostrovala šolska reforma, zlasti odredba, ki je leta 1774
načelno uvedla splošno osnovnošolsko obvezo, saj je bila slovenščina kot
učni jezik po večini priznana le v prvi dveh razredih trivialk ali kot pri-
prava na nemški jezik oziroma na latinščino.26 Praktični učni jezik je pri
tem ostajal pokrajinsko zaznamovan ali – kot v delovanju Blaža Kumer-
22 Bogo Grafenauer, Slovenski zgodovinski prostor in država, Nova revija 12, št. 134/135 (1993), 693–713.
23 Peter Herrity, Konstituiranje slovenskega knjižnega jezika: vloga zgodovine in lingvistike, v: Sloven-
ski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje, ur. Ada Vidovič Muha, Obdobja 20 (Lju-
bljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete,
2003), 531–539.
24 Janez Rotar, Skrb Primoža Trubarja za avtonomnost slovenskega knjižnega jezika v luči pisem apo-
stola Pavla, v: Slovenski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje, ur. Ada Vidovič Muha,
Obdobja 20 (Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filo-
zofske fakultete, 2003), 513 isl.; prim. Boris Paternu, Pogledi na slovensko književnost: študije in razpra-
ve, 1-2 (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974), 49; Boris Paternu, Obdobja in slogi v slovenski književnosti:
študije (Ljubljana: Zal. Mladinska knjiga, 1989), 10 isl.
25 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, Od naselitve do 1805 (Ljubljana: Dela-
vska enotnost, 1988), 44–82.
26 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 2, 1805–1848 (Ljubljana: Delavska eno-
tnost, 1988), 38.
