Page 109 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 109
Poskus s slovenskim utemeljitvenim mitom
utemeljeni v preprostem ljudstvu,44 kar je ob stanovski enoličnosti po-
glavitno sooblikovalo vzdušje svetovnonazorske neradikalnosti. Pro-
gram Zedinjena Slovenija, denimo, ni vključeval kmečkega ljudstva, ker
ni zadeval vprašanja zemljiške odveze, na drugi strani pa tudi ne velike-
ga dela meščanstva, obrtnikov in trgovcev,45 tako da je do vsaj nekoliko
okrepeljene zavesti o narodni identiteti v teh slojih prišlo šele z nacional-
no diferenciacijo mest in trgov po letu 1860.46 Vse to je na eni strani pov-
zročilo prevlado avstrijskega legitimizma in onemogočalo zagon k svo-
bodomiselnejšim idejam, a je prav tako zavrlo preobražanje konzerva-
tivne struje v moderno katoliško stranko.47 Latentna nediferenciranost
se je najjasneje pokazala v prisilni enotnosti slogaštva po polomu na vo-
litvah leta 1873, za katerega sta bili značilna skupen politični nastop, ki
je vključeval nacionalna vprašanja, ter izogibanje javnim spopadom, s či-
mer je bila na videz zakrita napetost med liberalci in konzervativci. Na
splošni kulturni ravni so izobraženci in meščani sicer začeli gojiti interni
konverzacijski slog, s čimer se je pričelo zapolnjevanje še ene zadnjih pra-
znin v diferenciaciji jezika – omikanega izobraženskega govora.48 Toda
na drugi strani, kot opozarja Juvan, je bila tudi kulturna diferenciaci-
ja slovenske narodne identifikacije omejena – v veliki meri nasilno se je
združevala v ustvarjanju podobe »nemškutarja«, ki je bila skupna vsem
strujam narodne slovenske homogenizacije: Koseskemu in Bleiweisu, pa
tudi Mencingerjevemu krogu.49 Če je bila ta strategija deloma uspešna za
pridobitev kmečkega prebivalstva v družbeni prostor, je bila zlasti v ob-
močju političnega udejstvovanja neuspešna v odnosu do meščanstva, ka-
terega velik del se je navezal na nemške liberalne stranke.50 Do prave di-
ferenciacije, ki bi vključevala in zajela tudi sloj, ki je običajno nosilec na-
cionalne ideje, torej ni prišlo, pa čeprav je v tem času skriti načelni boj
ohranjal vsaj delno idejno in politično diferenciacijo tako v liberalni kot
v konzervativni struji, kjer so bili na eni strani staroslovenci, na drugi
44 Bogo Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj, ur. Janko Prunk (Ljublja-
na: Slovenska matica, 1987), 158.
45 Janez Cvirn idr., Ilustrirana zgodovina Slovencev (Ljubljana: Mladinska knj., 1999), 239; Bogo Grafena-
uer, Zgodovina slovenskega naroda, 5: začetki slovenskega narodnega prebujenja v obdobju manufakturne in
začetkov industrijske proizvodnje ter razkroja fevdalnih organizacijskih oblik med sredo XVIII. in sredo XIX.
stoletja (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974), 324–325; Gestrin in Melik, Slovenska zgodovina,
103–108.
46 Glede navedenega prim. Juvan, Vezi besedila, 137.
47 Cvirn idr., Ilustrirana zgodovina, 259; Igor Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana (Ljubljana: Studia
humanitatis, 1999), 27.
48 Stabej v Juvan, Vezi besedila, 136.
49 Isto, 143.
50 Cvirn idr., Ilustrirana zgodovina, 239; Grdina, Od rodoljuba, 77, 102.
utemeljeni v preprostem ljudstvu,44 kar je ob stanovski enoličnosti po-
glavitno sooblikovalo vzdušje svetovnonazorske neradikalnosti. Pro-
gram Zedinjena Slovenija, denimo, ni vključeval kmečkega ljudstva, ker
ni zadeval vprašanja zemljiške odveze, na drugi strani pa tudi ne velike-
ga dela meščanstva, obrtnikov in trgovcev,45 tako da je do vsaj nekoliko
okrepeljene zavesti o narodni identiteti v teh slojih prišlo šele z nacional-
no diferenciacijo mest in trgov po letu 1860.46 Vse to je na eni strani pov-
zročilo prevlado avstrijskega legitimizma in onemogočalo zagon k svo-
bodomiselnejšim idejam, a je prav tako zavrlo preobražanje konzerva-
tivne struje v moderno katoliško stranko.47 Latentna nediferenciranost
se je najjasneje pokazala v prisilni enotnosti slogaštva po polomu na vo-
litvah leta 1873, za katerega sta bili značilna skupen politični nastop, ki
je vključeval nacionalna vprašanja, ter izogibanje javnim spopadom, s či-
mer je bila na videz zakrita napetost med liberalci in konzervativci. Na
splošni kulturni ravni so izobraženci in meščani sicer začeli gojiti interni
konverzacijski slog, s čimer se je pričelo zapolnjevanje še ene zadnjih pra-
znin v diferenciaciji jezika – omikanega izobraženskega govora.48 Toda
na drugi strani, kot opozarja Juvan, je bila tudi kulturna diferenciaci-
ja slovenske narodne identifikacije omejena – v veliki meri nasilno se je
združevala v ustvarjanju podobe »nemškutarja«, ki je bila skupna vsem
strujam narodne slovenske homogenizacije: Koseskemu in Bleiweisu, pa
tudi Mencingerjevemu krogu.49 Če je bila ta strategija deloma uspešna za
pridobitev kmečkega prebivalstva v družbeni prostor, je bila zlasti v ob-
močju političnega udejstvovanja neuspešna v odnosu do meščanstva, ka-
terega velik del se je navezal na nemške liberalne stranke.50 Do prave di-
ferenciacije, ki bi vključevala in zajela tudi sloj, ki je običajno nosilec na-
cionalne ideje, torej ni prišlo, pa čeprav je v tem času skriti načelni boj
ohranjal vsaj delno idejno in politično diferenciacijo tako v liberalni kot
v konzervativni struji, kjer so bili na eni strani staroslovenci, na drugi
44 Bogo Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj, ur. Janko Prunk (Ljublja-
na: Slovenska matica, 1987), 158.
45 Janez Cvirn idr., Ilustrirana zgodovina Slovencev (Ljubljana: Mladinska knj., 1999), 239; Bogo Grafena-
uer, Zgodovina slovenskega naroda, 5: začetki slovenskega narodnega prebujenja v obdobju manufakturne in
začetkov industrijske proizvodnje ter razkroja fevdalnih organizacijskih oblik med sredo XVIII. in sredo XIX.
stoletja (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974), 324–325; Gestrin in Melik, Slovenska zgodovina,
103–108.
46 Glede navedenega prim. Juvan, Vezi besedila, 137.
47 Cvirn idr., Ilustrirana zgodovina, 259; Igor Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana (Ljubljana: Studia
humanitatis, 1999), 27.
48 Stabej v Juvan, Vezi besedila, 136.
49 Isto, 143.
50 Cvirn idr., Ilustrirana zgodovina, 239; Grdina, Od rodoljuba, 77, 102.
