Page 106 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 106
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
nasproti vznikajoči slovenski identifikaciji postavljalo agresivni, konku-
renčni avstro-nemški diskurz, ki je deloval kot tretja ovira slovenski na-
cionalni narativi.
Diskurza obeh konkurenčnih nacionalnih identifikacij sta soobsta-
jala bodisi v prikritem bodisi v odkritem konfliktu, v katerem so bili me-
hanizmi interpelacije večinoma rezervirani za avstrijsko-nemško podre-
janje, še posebej na področju šolstva in ob jezikovnih pritiskih zlasti z
nemško usmerjenim poučevanjem zgodovine ter zemljepisa.33 Tudi Ju-
van opozarja, da je nemščina zasedala reprezentativne komunikacijske
položaje, ne le v šolstvu, temveč tudi v administraciji, sodstvu, znano-
sti in umetnosti, in da je prav avtonomizacija slovenske indentifikaci-
je, tako na ravni znanstvene sfere, šolstva in literature kot v širših krogih
prebivalstva, v 60. in 70. letih 19. stoletja še okrepila hegemonski pritisk
nemške narodne ideologije.34 Konflikt z avstro-nemškim diskurzom je
bil tako temelj občutka ogroženosti, ki je postal eden najpogosteje ome-
njenih množičnih odzivov v slovenski literarni in kulturni zgodovini,
pri tem pa ga, razumljivo, najpogosteje omenjajo v povezavi z jezikom,35
kar, med drugim, ugotavlja Paternu v svojem tipološkem pregledu knji-
ževnosti, ko v zvezi z ogroženostjo sklepa na odzivnost, ki jo strne v pre-
šernovsko dvojico »up in strah«, upor in resignacija, elegizem.36 Pater-
nujeva dvojica drži le deloma. Slovensko uporništvo je, kot ugotavlja že
sam, z redkimi izjemami neradikalno, manj politično kot kulturno. To
pa se sklada z imaginarijem ogroženosti, kajti kulturni upor, ki ni poli-
tični upor, je dejansko blizu resignaciji, izhaja iz razcepljenosti na različ-
ne kulturne obrazce, ki ne more zbujati odpora navzven, zbuja pa pasiv-
nost, ki se navzven izrazi kot lirizem, elegizem, resignacija ali zatekanje k
zemlji, kakor namiguje Zgonikova.
Kako pomemben je diskurz nemoči, najočitneje kažejo interpretaci-
je karantanske države, predvsem pa mesto, ki ga ima v nacionalnem dis-
kurzu ponovno pokristjanjevanje. Na imaginarij pokristjanjevanja je se-
veda v nemajhni meri vplival Prešernov Krst. Oton Župančič je Črto-
mirja prvi tolmačil kot poosebljenje pasivnega, hlapčevskega značaja slo-
venstva, kar naj bi bilo po Erwinu Köstlerju povezano prav s paternuje-
33 Schmidt, Zgodovina šolstva 1, 44–82, 100-140; Schmidt, Zgodovina šolstva 2, 1–45.
34 Juvan, Vezi besedila, 137–139, 141–142.
35 Alenka Jensterle-Doležal, Ontološka razsežnost slovenskega jezika, v: Slovenski knjižni jezik – aktual-
na vprašanja in zgodovinske izkušnje, ur. Ada Vidovič Muha, Obdobja 20, 2003, 27–28; Aleš Debeljak,
Individualizem in literarne metafore naroda (Maribor: Obzorja, 1998).
36 Paternu, Pogledi na slovensko književnost, 74.
nasproti vznikajoči slovenski identifikaciji postavljalo agresivni, konku-
renčni avstro-nemški diskurz, ki je deloval kot tretja ovira slovenski na-
cionalni narativi.
Diskurza obeh konkurenčnih nacionalnih identifikacij sta soobsta-
jala bodisi v prikritem bodisi v odkritem konfliktu, v katerem so bili me-
hanizmi interpelacije večinoma rezervirani za avstrijsko-nemško podre-
janje, še posebej na področju šolstva in ob jezikovnih pritiskih zlasti z
nemško usmerjenim poučevanjem zgodovine ter zemljepisa.33 Tudi Ju-
van opozarja, da je nemščina zasedala reprezentativne komunikacijske
položaje, ne le v šolstvu, temveč tudi v administraciji, sodstvu, znano-
sti in umetnosti, in da je prav avtonomizacija slovenske indentifikaci-
je, tako na ravni znanstvene sfere, šolstva in literature kot v širših krogih
prebivalstva, v 60. in 70. letih 19. stoletja še okrepila hegemonski pritisk
nemške narodne ideologije.34 Konflikt z avstro-nemškim diskurzom je
bil tako temelj občutka ogroženosti, ki je postal eden najpogosteje ome-
njenih množičnih odzivov v slovenski literarni in kulturni zgodovini,
pri tem pa ga, razumljivo, najpogosteje omenjajo v povezavi z jezikom,35
kar, med drugim, ugotavlja Paternu v svojem tipološkem pregledu knji-
ževnosti, ko v zvezi z ogroženostjo sklepa na odzivnost, ki jo strne v pre-
šernovsko dvojico »up in strah«, upor in resignacija, elegizem.36 Pater-
nujeva dvojica drži le deloma. Slovensko uporništvo je, kot ugotavlja že
sam, z redkimi izjemami neradikalno, manj politično kot kulturno. To
pa se sklada z imaginarijem ogroženosti, kajti kulturni upor, ki ni poli-
tični upor, je dejansko blizu resignaciji, izhaja iz razcepljenosti na različ-
ne kulturne obrazce, ki ne more zbujati odpora navzven, zbuja pa pasiv-
nost, ki se navzven izrazi kot lirizem, elegizem, resignacija ali zatekanje k
zemlji, kakor namiguje Zgonikova.
Kako pomemben je diskurz nemoči, najočitneje kažejo interpretaci-
je karantanske države, predvsem pa mesto, ki ga ima v nacionalnem dis-
kurzu ponovno pokristjanjevanje. Na imaginarij pokristjanjevanja je se-
veda v nemajhni meri vplival Prešernov Krst. Oton Župančič je Črto-
mirja prvi tolmačil kot poosebljenje pasivnega, hlapčevskega značaja slo-
venstva, kar naj bi bilo po Erwinu Köstlerju povezano prav s paternuje-
33 Schmidt, Zgodovina šolstva 1, 44–82, 100-140; Schmidt, Zgodovina šolstva 2, 1–45.
34 Juvan, Vezi besedila, 137–139, 141–142.
35 Alenka Jensterle-Doležal, Ontološka razsežnost slovenskega jezika, v: Slovenski knjižni jezik – aktual-
na vprašanja in zgodovinske izkušnje, ur. Ada Vidovič Muha, Obdobja 20, 2003, 27–28; Aleš Debeljak,
Individualizem in literarne metafore naroda (Maribor: Obzorja, 1998).
36 Paternu, Pogledi na slovensko književnost, 74.
