Page 103 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 103
Poskus s slovenskim utemeljitvenim mitom
razmerja med slovenskim ljudstvom in skupnim slovanskim deblom.17
Ta položaj se je zrcalil tudi v literaturi, na eni strani v Vrazovem iliriz-
mu in na drugi strani v Prešernovem zagovarjanju avtonomnosti sloven-
skega jezika. Obe ekstremni identifikacijski različici sta prav tako dobi-
li srednjo pot – in sicer v zgodovinski verzni povesti Sedem sinov Jože-
fa Žemlje, ki polemizira tako z Vrazovo idejo o zlivanju slovanskih jezi-
kov kot s Prešernovim nezaupanjem do slovanskega združevanja.18 Ne-
samoumevnost popolne kulturne identifikacije s slovanstvom se je najiz-
raziteje pokazala ob razpadu avstro-ogrske monarhije, ko kljub načrtom
o povezovanju z drugimi Slovani – bodisi v obliki (novo)ilirizma, pan-
slavizma ali jugoslovanstva – še ni bilo dokončno jasno, ali naj bi šlo za
izključno politično ali tudi za kulturno povezovanje. Zgovoren primer
je bilo dogajanje okoli Vedine ankete, ko se je ob vprašanju, ali bi bili v
slovenskem kulturnem prostoru sprejemljiva zlitje slovenskega z jugoslo-
vanskim jezikom ali omejitev rabe slovenščine, del inteligence – Hribar,
Miličinski, Ilešič, Vošnjak – sicer izrekel pritrdilno, večji del pa je to mo-
žnost vendarle ostro zavračal.19
Čeprav je dvojnost kulturnih obrazcev mogoče opredeliti kot enega naj-
pomembnejših množičnih odzivov v tvorbi nacionalne narative, bi jo bilo
seveda enostransko razlagati le v odnosu do slovanstva in jo pripisova-
ti premestitvi vplivov, ki so jih spodbudila slovanska preseljevanja. Upo-
števati je treba, da so nacionalne identifikacije zlasti proizvod meščan-
skega sloja,20 povezanega z razsvetljensko empiristično mislijo.21 Sloven-
sko razsvetljenstvo pa so ob (spričo protireformacije) težavni integraciji
Prekmurja v identifikacijski diskurz zaznamovale vsaj tri značilnosti, ki
so oteževale identifikacijske mehanizme. Na prvem mestu sta bili že prej
prisotni geografska in politična razdrobljenost ozemlja. Ti dve sicer ni-
sta bili neznačilni za druge evropske dežele, a Bogo Grafenauer zapaža,
da sta bili geografska razdrobljenost in fizična nepovezanost zlasti pred
letom 1848 na slovenskem ozemlju izrazitejši in sta bili zato toliko bi-
17 Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju (Ljubljana: Slovenska matica, 1990), 69–71, 89–92,
116; prim. Kos, Duhovna zgodovina, 71–72.
18 Hladnik, Slovenska diskusija, 200–201.
19 Janez Rotar, Slovenščina in slovenstvo: pojavi, izkušnje, pogledi (Maribor: Obzorja, 1996), 41–79; Jan-
ko Prunk, Slovenski narodni vzpon: narodna politika, 1768–1992 (Ljubljana: Državna založba Sloveni-
je, 1992), 162 isl.
20 Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma (Ljubljana: SH – Zavod za
založniško dejavnost, 1998), 16–20, 47–57, 75 isl.
21 Kos, Primerjalna zgodovina, 62–63, 69–70.
razmerja med slovenskim ljudstvom in skupnim slovanskim deblom.17
Ta položaj se je zrcalil tudi v literaturi, na eni strani v Vrazovem iliriz-
mu in na drugi strani v Prešernovem zagovarjanju avtonomnosti sloven-
skega jezika. Obe ekstremni identifikacijski različici sta prav tako dobi-
li srednjo pot – in sicer v zgodovinski verzni povesti Sedem sinov Jože-
fa Žemlje, ki polemizira tako z Vrazovo idejo o zlivanju slovanskih jezi-
kov kot s Prešernovim nezaupanjem do slovanskega združevanja.18 Ne-
samoumevnost popolne kulturne identifikacije s slovanstvom se je najiz-
raziteje pokazala ob razpadu avstro-ogrske monarhije, ko kljub načrtom
o povezovanju z drugimi Slovani – bodisi v obliki (novo)ilirizma, pan-
slavizma ali jugoslovanstva – še ni bilo dokončno jasno, ali naj bi šlo za
izključno politično ali tudi za kulturno povezovanje. Zgovoren primer
je bilo dogajanje okoli Vedine ankete, ko se je ob vprašanju, ali bi bili v
slovenskem kulturnem prostoru sprejemljiva zlitje slovenskega z jugoslo-
vanskim jezikom ali omejitev rabe slovenščine, del inteligence – Hribar,
Miličinski, Ilešič, Vošnjak – sicer izrekel pritrdilno, večji del pa je to mo-
žnost vendarle ostro zavračal.19
Čeprav je dvojnost kulturnih obrazcev mogoče opredeliti kot enega naj-
pomembnejših množičnih odzivov v tvorbi nacionalne narative, bi jo bilo
seveda enostransko razlagati le v odnosu do slovanstva in jo pripisova-
ti premestitvi vplivov, ki so jih spodbudila slovanska preseljevanja. Upo-
števati je treba, da so nacionalne identifikacije zlasti proizvod meščan-
skega sloja,20 povezanega z razsvetljensko empiristično mislijo.21 Sloven-
sko razsvetljenstvo pa so ob (spričo protireformacije) težavni integraciji
Prekmurja v identifikacijski diskurz zaznamovale vsaj tri značilnosti, ki
so oteževale identifikacijske mehanizme. Na prvem mestu sta bili že prej
prisotni geografska in politična razdrobljenost ozemlja. Ti dve sicer ni-
sta bili neznačilni za druge evropske dežele, a Bogo Grafenauer zapaža,
da sta bili geografska razdrobljenost in fizična nepovezanost zlasti pred
letom 1848 na slovenskem ozemlju izrazitejši in sta bili zato toliko bi-
17 Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju (Ljubljana: Slovenska matica, 1990), 69–71, 89–92,
116; prim. Kos, Duhovna zgodovina, 71–72.
18 Hladnik, Slovenska diskusija, 200–201.
19 Janez Rotar, Slovenščina in slovenstvo: pojavi, izkušnje, pogledi (Maribor: Obzorja, 1996), 41–79; Jan-
ko Prunk, Slovenski narodni vzpon: narodna politika, 1768–1992 (Ljubljana: Državna založba Sloveni-
je, 1992), 162 isl.
20 Benedict Anderson, Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma (Ljubljana: SH – Zavod za
založniško dejavnost, 1998), 16–20, 47–57, 75 isl.
21 Kos, Primerjalna zgodovina, 62–63, 69–70.
