Page 105 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 105
Poskus s slovenskim utemeljitvenim mitom
deja in zgodnjega Japlja – neopredeljen.27 Razsvetljenci so sicer uvide-
li potrebo po enotnejšem jeziku, a so, kot ugotavlja Herrity, ostali ujeti
v paradoks. Pohlinova Kraynska gramatika kot njihov najpomembnejši
izraz je tako, neupoštevajoč protestantsko tradicijo, zagovarjala rabo go-
vornega jezika ozkega področja – kranjskega jezika ljubljanskega sredi-
šča –, s tem pa je v resnici delovala razdruževalno.28 Marko Juvan obe-
nem opozarja, da od Marka Pohlina naprej nihče od Slovencev, vključno
z narodnimi preroditelji, ni sovražno nastopal proti prevladi nemščine
kljub zavzemanju za javno veljavo in simbolno pomembnost slovenskega
oziroma kranjskega knjižnega jezika, ker je »etnična razslojitev priviligi-
rala posameznike in skupine, ki so obvladali nemščino«.29
Močna pokrajinska in šibka nacionalna zavest sta potemtakem iz-
hajali pretežno iz namembnosti jezika za rabo med preprostim prebival-
stvom, kar nas morebiti najznačilneje opozarja na nerazvit meščanski
sloj kot drugo, najpomembnejšo značilnost, ki je v razsvetljenstvu ote-
ževala skupno identifikacijsko narativo. Poleg Kosa že Dušan Pirjevec
in Boris Paternu opozarjata, da je bilo slovensko meščanstvo v času raz-
svetljenstva komajda obstoječe.30 Ferdo Gestrin in Vasilij Melik navaja-
ta, da so se slovenski obrtniški, nižjemeščanski in meščanski sloj pričeli
razširjati šele po marčni revoluciji, in še takrat je bila rast slovenskega de-
leža med meščanstvom postopna. Zlasti med veliko buržoazijo je bil de-
lež slovenskega prebivalstva majhen.31 Kljub temu, da so Ilirske provin-
ce nakazale možnost, da bi slovensko prebivalstvo lahko živelo v neraz-
deljeni politično-državni tvorbi, kar bi lahko poenotilo razcepljene po-
krajinske zavesti, v tem času ni obstajala baza meščanstva, na katero bi
bilo mogoče cepiti nacionalno identifikacijo. Celo za intelektualno bazo
je mogoče reči, da je v veliki meri nastala šele ob ali kot posledica ugo-
dnejše obravnave slovenskega jezika v šolskem sistemu Ilirskih provinc32
– in zato tudi nejasno opredelitev slovenskega naroda, ki sem jo omenil
v zvezi z Linhartom, lahko povezujemo z nerazvitim meščanstvom. Ve-
činsko nemško meščanstvo, živeče na današnjem slovenskem ozemlju, je
27 Zwitter, O slovenskem, 116–117.
28 Herrity, Konstruiranje, 534–535.
29 Marko Juvan, Vezi besedila: študije o slovenski književnosti in medbesedilnosti (Ljubljana: Literarno-
umetniško društvo Literatura, 2000), 138.
30 Dušan Pirjevec, Vprašanje o poeziji, Vprašanje naroda (Maribor: Obzorja, 1978); Paternu, Obdobja in
slogi, 38.
31 Ferdo Gestrin in Vasilij Melik, Slovenska zgodovina: od konca osemnajstega stoletja do 1918 (Ljubljana:
Državna založba Slovenije, 1966), 154–163.
32 Vasilij Melik, Ilirske province v slovenski zgodovini, Zgodovinski časopis (1986), 423–429; Zwitter, O
slovenskem.
deja in zgodnjega Japlja – neopredeljen.27 Razsvetljenci so sicer uvide-
li potrebo po enotnejšem jeziku, a so, kot ugotavlja Herrity, ostali ujeti
v paradoks. Pohlinova Kraynska gramatika kot njihov najpomembnejši
izraz je tako, neupoštevajoč protestantsko tradicijo, zagovarjala rabo go-
vornega jezika ozkega področja – kranjskega jezika ljubljanskega sredi-
šča –, s tem pa je v resnici delovala razdruževalno.28 Marko Juvan obe-
nem opozarja, da od Marka Pohlina naprej nihče od Slovencev, vključno
z narodnimi preroditelji, ni sovražno nastopal proti prevladi nemščine
kljub zavzemanju za javno veljavo in simbolno pomembnost slovenskega
oziroma kranjskega knjižnega jezika, ker je »etnična razslojitev priviligi-
rala posameznike in skupine, ki so obvladali nemščino«.29
Močna pokrajinska in šibka nacionalna zavest sta potemtakem iz-
hajali pretežno iz namembnosti jezika za rabo med preprostim prebival-
stvom, kar nas morebiti najznačilneje opozarja na nerazvit meščanski
sloj kot drugo, najpomembnejšo značilnost, ki je v razsvetljenstvu ote-
ževala skupno identifikacijsko narativo. Poleg Kosa že Dušan Pirjevec
in Boris Paternu opozarjata, da je bilo slovensko meščanstvo v času raz-
svetljenstva komajda obstoječe.30 Ferdo Gestrin in Vasilij Melik navaja-
ta, da so se slovenski obrtniški, nižjemeščanski in meščanski sloj pričeli
razširjati šele po marčni revoluciji, in še takrat je bila rast slovenskega de-
leža med meščanstvom postopna. Zlasti med veliko buržoazijo je bil de-
lež slovenskega prebivalstva majhen.31 Kljub temu, da so Ilirske provin-
ce nakazale možnost, da bi slovensko prebivalstvo lahko živelo v neraz-
deljeni politično-državni tvorbi, kar bi lahko poenotilo razcepljene po-
krajinske zavesti, v tem času ni obstajala baza meščanstva, na katero bi
bilo mogoče cepiti nacionalno identifikacijo. Celo za intelektualno bazo
je mogoče reči, da je v veliki meri nastala šele ob ali kot posledica ugo-
dnejše obravnave slovenskega jezika v šolskem sistemu Ilirskih provinc32
– in zato tudi nejasno opredelitev slovenskega naroda, ki sem jo omenil
v zvezi z Linhartom, lahko povezujemo z nerazvitim meščanstvom. Ve-
činsko nemško meščanstvo, živeče na današnjem slovenskem ozemlju, je
27 Zwitter, O slovenskem, 116–117.
28 Herrity, Konstruiranje, 534–535.
29 Marko Juvan, Vezi besedila: študije o slovenski književnosti in medbesedilnosti (Ljubljana: Literarno-
umetniško društvo Literatura, 2000), 138.
30 Dušan Pirjevec, Vprašanje o poeziji, Vprašanje naroda (Maribor: Obzorja, 1978); Paternu, Obdobja in
slogi, 38.
31 Ferdo Gestrin in Vasilij Melik, Slovenska zgodovina: od konca osemnajstega stoletja do 1918 (Ljubljana:
Državna založba Slovenije, 1966), 154–163.
32 Vasilij Melik, Ilirske province v slovenski zgodovini, Zgodovinski časopis (1986), 423–429; Zwitter, O
slovenskem.
