Page 102 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 102
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
nih območij ob priseljevanju Slovanov.14 Ob priselitvi Slovanov o eno-
tni etnični zavesti prišlekov ni mogoče govoriti že zato, ker so po naj-
verjetnejši tezi ozemlje poselili v dveh valovih, sprva v okviru zahodno-
slovanskega in nato v okviru jugovzhodnega naselitvenega toka; ni torej
presenetljivo, da sta prva država in skupnost Vzhodnoalpskih Slovanov
za sebe prevzeli teritorialno (in neslovansko) ime – po Krnskem gradu.15
Bistvene za mehanizme identifikacije pa so bile tudi kasnejše razločitve
od Južnih Slovanov – to zvezo je pretrgala povezava Karantancev v Sa-
movo plemensko zvezo – in nato še od Zahodnih Slovanov, najkasneje
ob madžarskem vpadu v 10. stoletju in ob propadu ciril-metodovega mi-
sijona, kar je slovensko območje dokončno povezalo z jurisdikcijo zaho-
dnih cerkveno-kulturnih središč. Na drugi strani je germanska pokori-
tev Karantanije razvoj ozemlja obrnila v precej drugačno smer v primer-
javi z ostalimi Južnimi Slovani, in sicer vsaj sprva zaradi specifike pokri-
stjanjevanja. Ozemlje je, potem ko je bila na njem porušena antična kr-
ščanska tradicija, v nasprotju z večino okoliškega prostora, hitro dosegla
ponovna kristjanizacija. Ne le, da se je preko kristjanizacije ohranjal res-
da majhen vpliv predslovanskega prebivalstva, predvsem je Cerkev sku-
paj z versko dejavnostjo na dežele prenašala zahodne fevdalne modele
družbene organizacije in slovenska ozemlja na družbenem, gospodar-
skem in kulturnem področju obenem povezovala z germansko družbo
in kulturo.16 Za ozemlja Vzhodnoalpskih Slovanov je bilo potemtakem
značilno, da so Slovani v prostoru prevladali jezikovno-etnično, medtem
ko je bila njihova kultura skoraj v celoti »splošno evropska«, prevzeta z
germanskega severa ter od avtohtonih plemen, hkrati pa v veliki meri lo-
čena od preostalih slovanskih, zlasti južnoslovanskih skupin.
V tem zgodnjem položaju razcepljenosti na več kulturnih obrazcev
je mogoče videti sled dvojnosti, ki je zaznamovala slovensko kulturno
identifikacijo vse do 20. stoletja. Pri tem je seveda potrebno upošteva-
ti dejstvo, da identifikacija z genetskim slovanstvom že pomeni kultur-
no identifikacijo, ki pa ni mogla biti enoznačna. Že Linhart je v svoji
Versuch eine Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der Südli-
chen Slaven Österreichs (1788–1791) slovenski narod postavil v okvir juž-
noslovanskih ljudstev znotraj avstrijske monarhije, ni pa izrazil jasnega
14 Jan Makarovič, Od Črne boginje do Sina božjega: slovensko ozemlje kot sotočje verskih tokov (Ljubljana: Fa-
kulteta za družbene vede; Dipartimento di linguistica Università degli studi di Pisa, 1998), 16, 77 isl.
15 Bogo Grafenauer, Karantanija: izbrane razprave in članki (Ljubljana: Slovenska matica, 2000), 9–18,
102–104, 115.
16 Isto, 197, 224–225, 266.
nih območij ob priseljevanju Slovanov.14 Ob priselitvi Slovanov o eno-
tni etnični zavesti prišlekov ni mogoče govoriti že zato, ker so po naj-
verjetnejši tezi ozemlje poselili v dveh valovih, sprva v okviru zahodno-
slovanskega in nato v okviru jugovzhodnega naselitvenega toka; ni torej
presenetljivo, da sta prva država in skupnost Vzhodnoalpskih Slovanov
za sebe prevzeli teritorialno (in neslovansko) ime – po Krnskem gradu.15
Bistvene za mehanizme identifikacije pa so bile tudi kasnejše razločitve
od Južnih Slovanov – to zvezo je pretrgala povezava Karantancev v Sa-
movo plemensko zvezo – in nato še od Zahodnih Slovanov, najkasneje
ob madžarskem vpadu v 10. stoletju in ob propadu ciril-metodovega mi-
sijona, kar je slovensko območje dokončno povezalo z jurisdikcijo zaho-
dnih cerkveno-kulturnih središč. Na drugi strani je germanska pokori-
tev Karantanije razvoj ozemlja obrnila v precej drugačno smer v primer-
javi z ostalimi Južnimi Slovani, in sicer vsaj sprva zaradi specifike pokri-
stjanjevanja. Ozemlje je, potem ko je bila na njem porušena antična kr-
ščanska tradicija, v nasprotju z večino okoliškega prostora, hitro dosegla
ponovna kristjanizacija. Ne le, da se je preko kristjanizacije ohranjal res-
da majhen vpliv predslovanskega prebivalstva, predvsem je Cerkev sku-
paj z versko dejavnostjo na dežele prenašala zahodne fevdalne modele
družbene organizacije in slovenska ozemlja na družbenem, gospodar-
skem in kulturnem področju obenem povezovala z germansko družbo
in kulturo.16 Za ozemlja Vzhodnoalpskih Slovanov je bilo potemtakem
značilno, da so Slovani v prostoru prevladali jezikovno-etnično, medtem
ko je bila njihova kultura skoraj v celoti »splošno evropska«, prevzeta z
germanskega severa ter od avtohtonih plemen, hkrati pa v veliki meri lo-
čena od preostalih slovanskih, zlasti južnoslovanskih skupin.
V tem zgodnjem položaju razcepljenosti na več kulturnih obrazcev
je mogoče videti sled dvojnosti, ki je zaznamovala slovensko kulturno
identifikacijo vse do 20. stoletja. Pri tem je seveda potrebno upošteva-
ti dejstvo, da identifikacija z genetskim slovanstvom že pomeni kultur-
no identifikacijo, ki pa ni mogla biti enoznačna. Že Linhart je v svoji
Versuch eine Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der Südli-
chen Slaven Österreichs (1788–1791) slovenski narod postavil v okvir juž-
noslovanskih ljudstev znotraj avstrijske monarhije, ni pa izrazil jasnega
14 Jan Makarovič, Od Črne boginje do Sina božjega: slovensko ozemlje kot sotočje verskih tokov (Ljubljana: Fa-
kulteta za družbene vede; Dipartimento di linguistica Università degli studi di Pisa, 1998), 16, 77 isl.
15 Bogo Grafenauer, Karantanija: izbrane razprave in članki (Ljubljana: Slovenska matica, 2000), 9–18,
102–104, 115.
16 Isto, 197, 224–225, 266.
