Page 101 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 101
Poskus s slovenskim utemeljitvenim mitom
rila osebni pesimizem, ne pa domoljubne funkcije,10 ki jo je literarna zgo-
dovina sicer izpostavljala pogosteje. Na podobno dvoumnost v obravna-
vi zgodovinskega opozarja Miran Hladnik v zvezi s trivialnim zgodo-
vinskim romanom in povestjo, ki ju upravičeno označi kot nemara naj-
pomembnejša žanra nacionalne interpelacije v literaturi.11 Hladnik opo-
zarja, da so njuno narodnospodbudno funkcijo – ob Mohorjevi družbi,
ki je zgodovinsko povest celo posebej spodbujala – poudarjali tudi lite-
rarni kritiki, pa vendar je prav literarna kritika zgodovinski roman vre-
dnotila dvoumno, saj je na račun nacionalnospodbudne funkcije nevtra-
lizirala njegovo dejansko zgodovinskost. Tako Hladnik obenem opozo-
ri na problematičnost zgodovinske motivike, in sicer prav na pomanjka-
nje izpričanih zgodovinskih osebnosti, pa tudi dogodkov, na katerega je
opozarjal že Prešeren, češ da »imamo na razpolago le turške navale, re-
formacijske nemire, francosko okupacijo in kmečke upore«.12 A čeravno
je v slovenski literaturi obstajal tudi zagon k zgodovinskim snovem, se je
mogoče strinjati s tezo, na katero namiguje Zgonikova: da je bila zgodo-
vinskost pojmovana dvoumno ter da je v tej situaciji ikonografsko zate-
kanje k rodnosti narave, ki ga Zgonikova opaža v upodabljajočih ume-
tnostih, prevladalo, kar kaže na pasivnost, zlasti na politično pasivnost
narodnega telesa.
Ker menim, da je ta odziv bistveno soobilikoval nacionalne osmišlji-
tvene mehanizme, se je smiselno ustaviti ob njem. Vzroke zanj bi, na prvi
pogled nekoliko naivno, lahko pojasnilo dejstvo, da slovensko ozemlje
leži na geostrateško prepišnem območju. Že v starejši kameni dobi je na
zdajšnjem slovenskem ozemlju potekala meja vplivnih območij vzho-
dnega in zahodnega tipa t. i. aurignaške kulture, podobno mešanico kul-
tur, naselitev in vplivov pa je mogoče zaznati tudi kasneje.13 Zaradi prevla-
de raznolikih kultur in političnih tvorb bi bilo identifikacijo s prosto-
rom mogoče dojeti kot najtrdnejšo točko identifikacije in tako jo razu-
me, denimo, Jan Makarovič, ki še posebej opozarja na premestitev vpliv-
10 Miran Hladnik, Slovenska diskusija o zgodovinski povesti in zgodovinskem romanu, Slavistična re-
vija 44, št. 2 (1996), 206 isl.
11 Razlog za izpostavljeno narodno spodbujevalnost je seveda v tem, da trivialni žanri že sami po sebi
računajo na enoznačno branje, ki apelira na tisto, kar je bralcu znanega, in zanemarja estetsko dina-
mičnost nasprotij.
12 Hladnik, Slovenska diskusija, 205.
13 Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1: od naselitve do uveljavljenja frankovskega reda (z uvo-
dnim pregledom zgodovine slovenskega ozemlja do naselitve alpskih Slovanov, 2. izd. (Ljubljana: Državna
založba Slovenije, 1964), 66, 80–83, 95–96.
rila osebni pesimizem, ne pa domoljubne funkcije,10 ki jo je literarna zgo-
dovina sicer izpostavljala pogosteje. Na podobno dvoumnost v obravna-
vi zgodovinskega opozarja Miran Hladnik v zvezi s trivialnim zgodo-
vinskim romanom in povestjo, ki ju upravičeno označi kot nemara naj-
pomembnejša žanra nacionalne interpelacije v literaturi.11 Hladnik opo-
zarja, da so njuno narodnospodbudno funkcijo – ob Mohorjevi družbi,
ki je zgodovinsko povest celo posebej spodbujala – poudarjali tudi lite-
rarni kritiki, pa vendar je prav literarna kritika zgodovinski roman vre-
dnotila dvoumno, saj je na račun nacionalnospodbudne funkcije nevtra-
lizirala njegovo dejansko zgodovinskost. Tako Hladnik obenem opozo-
ri na problematičnost zgodovinske motivike, in sicer prav na pomanjka-
nje izpričanih zgodovinskih osebnosti, pa tudi dogodkov, na katerega je
opozarjal že Prešeren, češ da »imamo na razpolago le turške navale, re-
formacijske nemire, francosko okupacijo in kmečke upore«.12 A čeravno
je v slovenski literaturi obstajal tudi zagon k zgodovinskim snovem, se je
mogoče strinjati s tezo, na katero namiguje Zgonikova: da je bila zgodo-
vinskost pojmovana dvoumno ter da je v tej situaciji ikonografsko zate-
kanje k rodnosti narave, ki ga Zgonikova opaža v upodabljajočih ume-
tnostih, prevladalo, kar kaže na pasivnost, zlasti na politično pasivnost
narodnega telesa.
Ker menim, da je ta odziv bistveno soobilikoval nacionalne osmišlji-
tvene mehanizme, se je smiselno ustaviti ob njem. Vzroke zanj bi, na prvi
pogled nekoliko naivno, lahko pojasnilo dejstvo, da slovensko ozemlje
leži na geostrateško prepišnem območju. Že v starejši kameni dobi je na
zdajšnjem slovenskem ozemlju potekala meja vplivnih območij vzho-
dnega in zahodnega tipa t. i. aurignaške kulture, podobno mešanico kul-
tur, naselitev in vplivov pa je mogoče zaznati tudi kasneje.13 Zaradi prevla-
de raznolikih kultur in političnih tvorb bi bilo identifikacijo s prosto-
rom mogoče dojeti kot najtrdnejšo točko identifikacije in tako jo razu-
me, denimo, Jan Makarovič, ki še posebej opozarja na premestitev vpliv-
10 Miran Hladnik, Slovenska diskusija o zgodovinski povesti in zgodovinskem romanu, Slavistična re-
vija 44, št. 2 (1996), 206 isl.
11 Razlog za izpostavljeno narodno spodbujevalnost je seveda v tem, da trivialni žanri že sami po sebi
računajo na enoznačno branje, ki apelira na tisto, kar je bralcu znanega, in zanemarja estetsko dina-
mičnost nasprotij.
12 Hladnik, Slovenska diskusija, 205.
13 Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1: od naselitve do uveljavljenja frankovskega reda (z uvo-
dnim pregledom zgodovine slovenskega ozemlja do naselitve alpskih Slovanov, 2. izd. (Ljubljana: Državna
založba Slovenije, 1964), 66, 80–83, 95–96.
