Page 100 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 100
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
drejanje, a tudi proces usposabljanja za izvajanje določenega repertoar-
ja vlog v družbi5 – ali sotvorbo teh vlog, skozi katere se materializirajo
imaginarni smisli.
Predlaganih možnosti, kakšen naj bi bil slovenski utemeljitveni mit,
doslej ni bilo malo; med značilnejše sodijo Vidmarjeve označbe v Kul-
turnem problemu Slovenstva o »liričnem« slovenskem narodu, »orga-
nu za kulturo«; ali nekatere novejše opredelitve, ki kot bistvo slovenstva
označujejo ideologijo predmodernega »bratstva« ali »konvertitstvo«.6
Vendar je v teh in podobnih zaznamkih mogoče prepoznati kvečje-
mu posamične konvencionalne, repertoarne ali množične odzive; obe-
nem pa ima z množičnimi odzivi slovenska nacionalna narativa vendar-
le neko posebno težavo. Nada Zgonik, izhajajoč iz preučevanja likovne
umetnosti, pomenljivo ugotavlja, da Slovenci nimamo zgodovinskih ju-
nakov ali motivov, ki bi se naslanjali na vredne dogodke iz »zmagovi-
te zgodovine«. Temu se še najbolj približata ustoličevanje karantanskih
knezov in zmaga v bitki pri Sisku; med junaki pa so z izjemo Gubca na-
rodne figure bolj kot ne povezane z ljudsko kulturo.7
V literarni praksi bi bilo mogoče pokazati tudi primere zgodovin-
skega impulza. Med pesniškimi besedili je najizrazitejši primer Prešer-
nov Krst pri Savici, ki snovno posega k eminentno zgodovinskemu mo-
tivu, vendar ga Prešeren značilno obda s psevdozgodovinsko snovjo, ki
je »prav tako malo zgodovinska kot Valvasorjeve zgodbe o Avreliju in
Drogu«,8 zato tudi Črtomirja prikazuje kot psevdozgodovinskega juna-
ka. Še posebej je to izrazito, ker Črtomir v večjem delu pesnitve ni ep-
ski junak, delujoč v okviru javnosti, temveč je, kot poudarja Kos, s svojo
osebnostjo bliže romanesknemu prostoru zasebnosti. Na podobno geno-
loško dvoumnost, ki je bila očitna zaradi pričakovanj po stvaritvi nacio-
nalnega epa, opozarja Marko Juvan.9 Črtomirja tako ni mogoče enostav-
no uporabiti kot temeljne figure nacionalne zgodovinske narative in zato
ne čudijo dvoumna mnenja slovenske literarne zgodovine v zvezi s Kr-
stom in njegovim junakom. Tako sta vsaj Ivan Prijatelj in Fran Petre Pre-
šernovi obravnavi odrekla občo zgodovinsko veljavnost in v njej pouda-
5 Göran Therborn, Ideologija moči in moč ideologije (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987), 37.
6 Alenka Goljevšček, Arhaičnost: civilnost, Nova revija 8, št. 57 (1987), 119–129; Dimitrij Rupel, Od-
govor na slovensko narodno vprašanje, Nova revija 8, št. 57 (1987), 57–73.
7 Nadja Zgonik, Podobe slovenstva (Ljubljana: Nova revija, 2002), 118–127.
8 Janko Kos, Primerjalna zgodovina slovenske literature, 2. izd. (Ljubljana: Mladinska Knjiga, 2001), 10.
9 Marko Juvan, Imaginarij Kersta v slovenski literaturi: medbesedilnost recepcije (Ljubljana: Revija Literatu-
ra, 1990), 104.
drejanje, a tudi proces usposabljanja za izvajanje določenega repertoar-
ja vlog v družbi5 – ali sotvorbo teh vlog, skozi katere se materializirajo
imaginarni smisli.
Predlaganih možnosti, kakšen naj bi bil slovenski utemeljitveni mit,
doslej ni bilo malo; med značilnejše sodijo Vidmarjeve označbe v Kul-
turnem problemu Slovenstva o »liričnem« slovenskem narodu, »orga-
nu za kulturo«; ali nekatere novejše opredelitve, ki kot bistvo slovenstva
označujejo ideologijo predmodernega »bratstva« ali »konvertitstvo«.6
Vendar je v teh in podobnih zaznamkih mogoče prepoznati kvečje-
mu posamične konvencionalne, repertoarne ali množične odzive; obe-
nem pa ima z množičnimi odzivi slovenska nacionalna narativa vendar-
le neko posebno težavo. Nada Zgonik, izhajajoč iz preučevanja likovne
umetnosti, pomenljivo ugotavlja, da Slovenci nimamo zgodovinskih ju-
nakov ali motivov, ki bi se naslanjali na vredne dogodke iz »zmagovi-
te zgodovine«. Temu se še najbolj približata ustoličevanje karantanskih
knezov in zmaga v bitki pri Sisku; med junaki pa so z izjemo Gubca na-
rodne figure bolj kot ne povezane z ljudsko kulturo.7
V literarni praksi bi bilo mogoče pokazati tudi primere zgodovin-
skega impulza. Med pesniškimi besedili je najizrazitejši primer Prešer-
nov Krst pri Savici, ki snovno posega k eminentno zgodovinskemu mo-
tivu, vendar ga Prešeren značilno obda s psevdozgodovinsko snovjo, ki
je »prav tako malo zgodovinska kot Valvasorjeve zgodbe o Avreliju in
Drogu«,8 zato tudi Črtomirja prikazuje kot psevdozgodovinskega juna-
ka. Še posebej je to izrazito, ker Črtomir v večjem delu pesnitve ni ep-
ski junak, delujoč v okviru javnosti, temveč je, kot poudarja Kos, s svojo
osebnostjo bliže romanesknemu prostoru zasebnosti. Na podobno geno-
loško dvoumnost, ki je bila očitna zaradi pričakovanj po stvaritvi nacio-
nalnega epa, opozarja Marko Juvan.9 Črtomirja tako ni mogoče enostav-
no uporabiti kot temeljne figure nacionalne zgodovinske narative in zato
ne čudijo dvoumna mnenja slovenske literarne zgodovine v zvezi s Kr-
stom in njegovim junakom. Tako sta vsaj Ivan Prijatelj in Fran Petre Pre-
šernovi obravnavi odrekla občo zgodovinsko veljavnost in v njej pouda-
5 Göran Therborn, Ideologija moči in moč ideologije (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987), 37.
6 Alenka Goljevšček, Arhaičnost: civilnost, Nova revija 8, št. 57 (1987), 119–129; Dimitrij Rupel, Od-
govor na slovensko narodno vprašanje, Nova revija 8, št. 57 (1987), 57–73.
7 Nadja Zgonik, Podobe slovenstva (Ljubljana: Nova revija, 2002), 118–127.
8 Janko Kos, Primerjalna zgodovina slovenske literature, 2. izd. (Ljubljana: Mladinska Knjiga, 2001), 10.
9 Marko Juvan, Imaginarij Kersta v slovenski literaturi: medbesedilnost recepcije (Ljubljana: Revija Literatu-
ra, 1990), 104.
