Page 96 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 96
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Negacija v (9’) bi se namreč prav lahko nanašala na celotno sintagmo ve-
lik pesnik in ne le na pridevnik velik, s čimer bi zanikala tudi samo pred-
postavko, da je Prešeren sploh bil pesnik. Z izjavo (9’) bi tako brez težav
argumentirali na primer za Bil je velik prevarant, namreč Prešeren ni bil
velik pesnik (argument), bil je velik prevarant (sklep); vse to pa velja tudi
za izjavi (9’’) in (9’’’).
Ducrot zato uvede nov, odločilen kriterij za ločitev predpostavke od
postavke: argumentiramo lahko le iz postavke, nikakor pa ne iz predpo-
stavke. Šele po aplikaciji tega pogoja se torej lahko prepričamo, da smo iz-
javo (9) pravilno analizirali v postavko in predpostavko: iz Prešeren je bil
velik pesnik (Prešernovo pesnjenje je bilo nadpovprečno) namreč brez te-
žav sklepamo na Zato smo mu postavili spomenik, medtem ko argument
predpostavke, Prešeren je bil pesnik, za takšen sklep ne zadošča (vsaj na
Slovenskem ne, kar pa seveda ne izključuje možnosti, da kje obstaja de-
žela, kjer postavljajo spomenike vsem, ki so pesniki, ne glede na veličino
njihovega pesnjenja).
Ta kriterij je zlasti odločilen za razlago in razumevanje različne ar-
gumentativne moči izjav (7) in (8). Izjavo (7), Janez je malo delal, je tako
mogoče analizirati v:
p: kvantiteta Janezovega dela je majhna
pp: Janez je delal,
izjavo (8), Janez je malce delal, pa v:
p: Janez je delal
pp: kvantiteta Janezovega dela je majhna.
S tem ohranimo informativno komponento obeh izjav (kvantiteta
Janezovega dela je majhna), z diskurzivno omejitvijo, da je mogoče argu-
mentirati le iz postavke, ne pa tudi iz predpostavke, pa je pojasnjena tudi
njuna različna argumentativna moč.
Vendar se problem informativnosti s tem vrača nekako skozi zadnja
vrata. Očitno je, da malce argumentira v isti smeri kot veliko, malo pa v
isti smeri kot nič, in da za sklep Uspelo mu bo (opraviti izpit) argumenti-
rata tako Janez je malce delal kot Janez je veliko delal, za sklep Ne bo mu
uspelo (opraviti izpita) pa tako Janez je malo delal kot Janez ni delal. Raz-
lika je le v stopnji, v moči argumenta, zato lahko argument Janez je mal-
ce delal brez težav povzamemo in okrepimo z Janez je malce delal, celo
veliko, argument Janez je malo delal pa z argumentom Janez je malo de-
lal, celo (sploh) nič.
S tem pa na neki način ponovno pride do neskladja na dejstveni, in-
formativni ravni: malo je vendar le nekaj in ne nič, prav kakor je malce na
dejstveni ravni le nekaj in ne veliko.
Negacija v (9’) bi se namreč prav lahko nanašala na celotno sintagmo ve-
lik pesnik in ne le na pridevnik velik, s čimer bi zanikala tudi samo pred-
postavko, da je Prešeren sploh bil pesnik. Z izjavo (9’) bi tako brez težav
argumentirali na primer za Bil je velik prevarant, namreč Prešeren ni bil
velik pesnik (argument), bil je velik prevarant (sklep); vse to pa velja tudi
za izjavi (9’’) in (9’’’).
Ducrot zato uvede nov, odločilen kriterij za ločitev predpostavke od
postavke: argumentiramo lahko le iz postavke, nikakor pa ne iz predpo-
stavke. Šele po aplikaciji tega pogoja se torej lahko prepričamo, da smo iz-
javo (9) pravilno analizirali v postavko in predpostavko: iz Prešeren je bil
velik pesnik (Prešernovo pesnjenje je bilo nadpovprečno) namreč brez te-
žav sklepamo na Zato smo mu postavili spomenik, medtem ko argument
predpostavke, Prešeren je bil pesnik, za takšen sklep ne zadošča (vsaj na
Slovenskem ne, kar pa seveda ne izključuje možnosti, da kje obstaja de-
žela, kjer postavljajo spomenike vsem, ki so pesniki, ne glede na veličino
njihovega pesnjenja).
Ta kriterij je zlasti odločilen za razlago in razumevanje različne ar-
gumentativne moči izjav (7) in (8). Izjavo (7), Janez je malo delal, je tako
mogoče analizirati v:
p: kvantiteta Janezovega dela je majhna
pp: Janez je delal,
izjavo (8), Janez je malce delal, pa v:
p: Janez je delal
pp: kvantiteta Janezovega dela je majhna.
S tem ohranimo informativno komponento obeh izjav (kvantiteta
Janezovega dela je majhna), z diskurzivno omejitvijo, da je mogoče argu-
mentirati le iz postavke, ne pa tudi iz predpostavke, pa je pojasnjena tudi
njuna različna argumentativna moč.
Vendar se problem informativnosti s tem vrača nekako skozi zadnja
vrata. Očitno je, da malce argumentira v isti smeri kot veliko, malo pa v
isti smeri kot nič, in da za sklep Uspelo mu bo (opraviti izpit) argumenti-
rata tako Janez je malce delal kot Janez je veliko delal, za sklep Ne bo mu
uspelo (opraviti izpita) pa tako Janez je malo delal kot Janez ni delal. Raz-
lika je le v stopnji, v moči argumenta, zato lahko argument Janez je mal-
ce delal brez težav povzamemo in okrepimo z Janez je malce delal, celo
veliko, argument Janez je malo delal pa z argumentom Janez je malo de-
lal, celo (sploh) nič.
S tem pa na neki način ponovno pride do neskladja na dejstveni, in-
formativni ravni: malo je vendar le nekaj in ne nič, prav kakor je malce na
dejstveni ravni le nekaj in ne veliko.
