Page 91 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19

argumentacije 
z jezikom
k argumentaciji
v jeziku

Igor Ž. Žagar

Francoski lingvist Oswald Ducrot v razvoju svoje teorije argumen-
tacije loči nekako štiri faze:
– krepko informativistično verzijo,
– šibko informativistično verzijo,
– šibko verzijo argumentacije v jeziku in
– krepko verzijo argumentacije v jeziku.
Namen tega članka je skozi oris in problematizacijo Ducrotovih te-
meljnih postavk prikazati oblikovanje in razvoj teorije argumentacije v
jeziku, njen osnovni konceptualni aparat in (analitični) domet.

Informativnost in argumentativnost

Osnovna postavka prve, »krepko informativistične« faze je postu-
lat, da sleherno sklepanje, natančneje, sleherno argumentiranje za neki
sklep temelji izključno na dejstvih, ki jih posreduje izjava-argument. Če
je mogoče iz A(rgumenta) sklepati na S(klep), je to mogoče izključno
zato, ker izjava A izjavo S podkrepljuje dejstveno – tako, da navaja oziro-
ma prikazuje dejstva, ki govorijo v njen prid –, ne pa morda (tudi) kako
drugače, na primer strukturno jezikovno. Če lahko na primer z izjavo

(1) Janez je študiral le kako uro.
argumentiramo za, oziroma jo postavljamo kot argument za, sklep

(2) Ne bo opravil izpita.,
potem – v skladu s »krepko informativistično« tezo – to (lahko) stori-
mo le na osnovi dejstva, da je Janez za študij porabil le kako uro, in dej-
stva, da ura študija za uspešno opravitev izpita ponavadi ne zadostuje,
ne pa tudi, na primer, na osnovi argumentativne usmerjenosti prislova le,