Page 92 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 92
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
usmerjenosti, ki je stvar jezika, ne govora, torej semantična.1 V primeru
(1) gre torej za tip argumentacije, ki je povsem nejezikovna oziroma je je-
zikovna le toliko, kolikor jezik uporablja kot konvencionalno, standar-
dizirano sredstvo komunikacije, kot »medij«, ki ne vpliva na »sporo-
čilo«, ki ga prenaša.
Seveda pa ta spontano-zdravorazumska »teorija« takoj naleti na
protiprimere. Recimo, da pripravljamo seminarsko nalogo o mednaci-
onalnih trenjih v posttitovski Jugoslaviji in da nas (zaradi učinkov, ki
jih je dosegel) še posebej zanimajo finese Miloševićevega stila; pri svojih
družboslovno usmerjenih prijateljih se pozanimamo, kdo bi o stvari ute-
gnil kaj vedeti, in dobimo naslednja odgovora:
(3) Janez ni prebral vseh Miloševićevih govorov. /argument/
Morda ti ne bo mogel svetovati. /sklep/
in
(4) Marko je prebral nekaj Miloševićevih govorov. /argument/
Morda ti bo lahko svetoval. /sklep/
Izjavi (3) in (4) izkazujeta očitno neskladje med informativno in ar-
gumentativno vrednostjo. Dejstvo, da Janez ni prebral vseh Miloševiće-
vih govorov namreč na dejstveni, informativni ravni lahko pomeni tudi,
da je prebral vse Miloševićeve govore razen morda le enega, dejstvo, da
je Marko prebral nekaj Miloševićevih govorov, pa na dejstveni, informa-
tivni ravni lahko pomeni tudi, da je morda prebral le enega ali dva Mi-
loševićeva govora. Janez bi bil torej neprimerno primernejši »informa-
tor« kakor Marko, a vendar jezik ne dovoljuje argumentiranj (3’) in (4’):
(3’) * Janez ni prebral vseh Miloševićevih govorov. /argument/
Morda ti bo lahko svetoval. /sklep/
(4’) * Marko je prebral nekaj Miloševićevih govorov. /argument/
Morda ti ne bo mogel svetovati. /sklep/
Da bi izjavama (3’) in (4’) lahko odvzeli asteriska (oziroma ju nare-
dili za argumentativno sprejemljivi), bi morali vanju vplesti argumenta-
tivno usmerjene modifikatorje, na primer kljub temu ali vseeno v (3’) =
(Morda ti bo vseeno lahko svetoval.) oziroma le v (4’) = (Marko je prebral
le nekaj Miloševićevih govorov.).
1 Da je neka jezikovna entiteta argumentativno usmerjena, pomeni, da njena navzočnost v danem dis-
kurzivnem segmentu postavlja oziroma predstavlja omejitev za nadaljevanje diskurza. Z drugimi
besedami, tudi če bi za prislov le postavili »dvajset ur« in ne »kako uro«, bi izjava še vedno argumen-
tirala za negativni sklep.
Kar seveda postavlja pod vprašaj tudi dejstvenost »dejstva, da ura študija za uspešno opravitev izpita
ponavadi ne zadošča«. Kajti koliko ur pa zadošča za uspešno opravitev izpita, zlasti če upoštevamo
omejevalno vlogo prislova pa? Pa o tem več v nadaljevanju.
usmerjenosti, ki je stvar jezika, ne govora, torej semantična.1 V primeru
(1) gre torej za tip argumentacije, ki je povsem nejezikovna oziroma je je-
zikovna le toliko, kolikor jezik uporablja kot konvencionalno, standar-
dizirano sredstvo komunikacije, kot »medij«, ki ne vpliva na »sporo-
čilo«, ki ga prenaša.
Seveda pa ta spontano-zdravorazumska »teorija« takoj naleti na
protiprimere. Recimo, da pripravljamo seminarsko nalogo o mednaci-
onalnih trenjih v posttitovski Jugoslaviji in da nas (zaradi učinkov, ki
jih je dosegel) še posebej zanimajo finese Miloševićevega stila; pri svojih
družboslovno usmerjenih prijateljih se pozanimamo, kdo bi o stvari ute-
gnil kaj vedeti, in dobimo naslednja odgovora:
(3) Janez ni prebral vseh Miloševićevih govorov. /argument/
Morda ti ne bo mogel svetovati. /sklep/
in
(4) Marko je prebral nekaj Miloševićevih govorov. /argument/
Morda ti bo lahko svetoval. /sklep/
Izjavi (3) in (4) izkazujeta očitno neskladje med informativno in ar-
gumentativno vrednostjo. Dejstvo, da Janez ni prebral vseh Miloševiće-
vih govorov namreč na dejstveni, informativni ravni lahko pomeni tudi,
da je prebral vse Miloševićeve govore razen morda le enega, dejstvo, da
je Marko prebral nekaj Miloševićevih govorov, pa na dejstveni, informa-
tivni ravni lahko pomeni tudi, da je morda prebral le enega ali dva Mi-
loševićeva govora. Janez bi bil torej neprimerno primernejši »informa-
tor« kakor Marko, a vendar jezik ne dovoljuje argumentiranj (3’) in (4’):
(3’) * Janez ni prebral vseh Miloševićevih govorov. /argument/
Morda ti bo lahko svetoval. /sklep/
(4’) * Marko je prebral nekaj Miloševićevih govorov. /argument/
Morda ti ne bo mogel svetovati. /sklep/
Da bi izjavama (3’) in (4’) lahko odvzeli asteriska (oziroma ju nare-
dili za argumentativno sprejemljivi), bi morali vanju vplesti argumenta-
tivno usmerjene modifikatorje, na primer kljub temu ali vseeno v (3’) =
(Morda ti bo vseeno lahko svetoval.) oziroma le v (4’) = (Marko je prebral
le nekaj Miloševićevih govorov.).
1 Da je neka jezikovna entiteta argumentativno usmerjena, pomeni, da njena navzočnost v danem dis-
kurzivnem segmentu postavlja oziroma predstavlja omejitev za nadaljevanje diskurza. Z drugimi
besedami, tudi če bi za prislov le postavili »dvajset ur« in ne »kako uro«, bi izjava še vedno argumen-
tirala za negativni sklep.
Kar seveda postavlja pod vprašaj tudi dejstvenost »dejstva, da ura študija za uspešno opravitev izpita
ponavadi ne zadošča«. Kajti koliko ur pa zadošča za uspešno opravitev izpita, zlasti če upoštevamo
omejevalno vlogo prislova pa? Pa o tem več v nadaljevanju.
