Page 94 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 94
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
pom), kar potrjuje tudi dejstvo, da so nekatera diskurzivno povsem spre-
jemljiva sklepanja logično povsem nesmiselna. Tak je na primer tale kon-
verzacijski drobec:
(6) A: Je večerja že nared?
B: Ja, skoraj.
Logično je tak dialog povsem nesmiseln. Večerja je lahko bodisi že
nared bodisi še ni nared. Lahko je sicer tudi skoraj nared, kar pa, logično
vzeto, pomeni, da še ni nared; na vprašanje Je večerja že nared? torej ni-
kakor ne bi bilo mogoče odgovoriti Ja, skoraj, saj bi s tem povedali nekaj
protislovnega, namreč: Ja, večerja še ni nared.
Nasprotno pa je ta dialog povsem sprejemljiv diskurzivno, pragma-
tično, in sicer – naj se zdi še tako paradoksno – prav zaradi (problema-
tičnega) prislova skoraj. Argument Večerja je skoraj nared namreč argu-
mentira v prid nekega implicitnega sklepa (sklepa, ki torej sega onkraj ek-
splicitnega dialoga in ga mora A iz njega povleči sam), na primer Treba
je pohiteti, za katerega sicer argumentira tudi (logično »čistejši«) argu-
ment Večerja je že nared, pri čemer je argument Večerja je že nared sicer
močnejši od argumenta Večerja je skoraj nared, oba pa sta argumentativ-
no enako usmerjena. Z drugimi besedami to pomeni, da na argumenta-
tivni lestvici »pripravljenost večerje«:
nared
skoraj nared
kmalu nared
argument Večerja je skoraj nared sicer nastopa kot šibkejši argument, ar-
gumentira pa za isti sklep kot (naj)močnejši argument z lestvice. Argu-
mentativna usmerjenost je torej ne glede na kontekst vpisana v sam pri-
slov skoraj, kar pomeni, da sleherna izjava-argument, ki vsebuje prislov
skoraj, predstavlja omejitev za nadaljevanje diskurza: izjava-sklep, ki ji
sledi, mora argumentativno ustrezati smeri, ki jo je začrtala oziroma za-
mejila raba prislova skoraj v izjavi-argumentu.
S tem smo vsaj delno tudi že pojasnili nujnost sklepanja v primerih
(3) in (4). Pa se vendarle vrnimo za korak nazaj in si postopoma oglejmo,
kaj smo pridelali v tem morda prehitrem koraku.
Postavka in predpostavka
Primera (3) in (4), ki smo ju vzeli za ilustracijo razlike med infor-
mativnostjo in argumentativnostjo, sta morda sicer zelo nazorna, nista
pa najboljša, saj uporabljata leksikalno različna morfema ne vse in nekaj.
pom), kar potrjuje tudi dejstvo, da so nekatera diskurzivno povsem spre-
jemljiva sklepanja logično povsem nesmiselna. Tak je na primer tale kon-
verzacijski drobec:
(6) A: Je večerja že nared?
B: Ja, skoraj.
Logično je tak dialog povsem nesmiseln. Večerja je lahko bodisi že
nared bodisi še ni nared. Lahko je sicer tudi skoraj nared, kar pa, logično
vzeto, pomeni, da še ni nared; na vprašanje Je večerja že nared? torej ni-
kakor ne bi bilo mogoče odgovoriti Ja, skoraj, saj bi s tem povedali nekaj
protislovnega, namreč: Ja, večerja še ni nared.
Nasprotno pa je ta dialog povsem sprejemljiv diskurzivno, pragma-
tično, in sicer – naj se zdi še tako paradoksno – prav zaradi (problema-
tičnega) prislova skoraj. Argument Večerja je skoraj nared namreč argu-
mentira v prid nekega implicitnega sklepa (sklepa, ki torej sega onkraj ek-
splicitnega dialoga in ga mora A iz njega povleči sam), na primer Treba
je pohiteti, za katerega sicer argumentira tudi (logično »čistejši«) argu-
ment Večerja je že nared, pri čemer je argument Večerja je že nared sicer
močnejši od argumenta Večerja je skoraj nared, oba pa sta argumentativ-
no enako usmerjena. Z drugimi besedami to pomeni, da na argumenta-
tivni lestvici »pripravljenost večerje«:
nared
skoraj nared
kmalu nared
argument Večerja je skoraj nared sicer nastopa kot šibkejši argument, ar-
gumentira pa za isti sklep kot (naj)močnejši argument z lestvice. Argu-
mentativna usmerjenost je torej ne glede na kontekst vpisana v sam pri-
slov skoraj, kar pomeni, da sleherna izjava-argument, ki vsebuje prislov
skoraj, predstavlja omejitev za nadaljevanje diskurza: izjava-sklep, ki ji
sledi, mora argumentativno ustrezati smeri, ki jo je začrtala oziroma za-
mejila raba prislova skoraj v izjavi-argumentu.
S tem smo vsaj delno tudi že pojasnili nujnost sklepanja v primerih
(3) in (4). Pa se vendarle vrnimo za korak nazaj in si postopoma oglejmo,
kaj smo pridelali v tem morda prehitrem koraku.
Postavka in predpostavka
Primera (3) in (4), ki smo ju vzeli za ilustracijo razlike med infor-
mativnostjo in argumentativnostjo, sta morda sicer zelo nazorna, nista
pa najboljša, saj uporabljata leksikalno različna morfema ne vse in nekaj.
