Page 95 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 95
od argumentacije z jezikom k argumentaciji v jeziku
Problem razlike med informativnostjo in argumentativnostjo pa izstopi
v čisti obliki, ko imamo opraviti z leksikalno sinonimnima, argumenta-
tivno pa različnima morfemoma. Ducrotov priljubljeni primer, na kate-
rem je ta zgradil tako rekoč celotno teorijo, je razlika med peu in un peu.
Informativno med njima tako rekoč ni razlike, grosso modo oboje pome-
ni »malo« oziroma zaznamuje majhno količino nečesa.
Do občutne argumentativne razlike pa pride v pragmatični, diskur-
zivni rabi. peu namreč argumentira v isti smeri kot nič, un peu pa v isti
smeri kot veliko. Zakaj?
Dvojico peu / un peu je v slovenščino sicer težko natančno prevesti,
z malce truda pa ji lahko najdemo ustreznika v paru malo/malce. Pri tem
nam je v oporo tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki o malo pravi,
da izraža majhno stopnjo, o malce pa, da izraža nedoločeno omejitev pove-
danega, kar seveda pomeni, da se lahko neomejeno razteza ne samo nav-
zdol, temveč tudi navzgor.
Oglejmo si ta dva primera:
(7) Janez je malo delal. Ne bo mu uspelo (opraviti izpita).
(8) Janez je malce delal. Uspelo mu bo (opraviti izpit).
Opraviti imamo s primeroma, ki na dejstveni, informativni ravni
operirata z majhnima količinama, vendar argumentativno omogočata
različne sklepe. Kako naj to pojasnimo?
Ducrot se ju sprva (v šibki informativistični verziji) loti s klasično
analizo izjav v postavko in predpostavko. Izjavo
(9) Prešeren je bil velik pesnik.
lahko na primer analiziramo v
postavko (p): Prešernovo pesnjenje je bilo nadpovprečno.
in
predpostavko (pp): Prešeren je bil pesnik.
Za značilnost predpostavke (tako rekoč za test pravilne ločitve pred-
postavke od postavke) velja, da se predpostavka ne sme spremeniti niti v
primeru, da osnovno izjavo (v našem primeru izjavo /9/) zanikamo, po-
stavimo v vprašalno obliko ali jo vpletemo v odvisnik.
Če na izjavo (9) torej apliciramo naštete pogoje, lahko ugotovimo,
da smo predpostavko pravilno razločili od postavke.
Izjave
(9’) Prešeren ni bil velik pesnik
(9’’) Ali je bil Prešeren velik pesnik?
(9’’’) Slovenci so prepričani, da je bil Prešeren velik pesnik!
načelno ohranjajo isto predpostavko: Prešeren je bil pesnik. Načelno, ne
pa nujno.
Problem razlike med informativnostjo in argumentativnostjo pa izstopi
v čisti obliki, ko imamo opraviti z leksikalno sinonimnima, argumenta-
tivno pa različnima morfemoma. Ducrotov priljubljeni primer, na kate-
rem je ta zgradil tako rekoč celotno teorijo, je razlika med peu in un peu.
Informativno med njima tako rekoč ni razlike, grosso modo oboje pome-
ni »malo« oziroma zaznamuje majhno količino nečesa.
Do občutne argumentativne razlike pa pride v pragmatični, diskur-
zivni rabi. peu namreč argumentira v isti smeri kot nič, un peu pa v isti
smeri kot veliko. Zakaj?
Dvojico peu / un peu je v slovenščino sicer težko natančno prevesti,
z malce truda pa ji lahko najdemo ustreznika v paru malo/malce. Pri tem
nam je v oporo tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki o malo pravi,
da izraža majhno stopnjo, o malce pa, da izraža nedoločeno omejitev pove-
danega, kar seveda pomeni, da se lahko neomejeno razteza ne samo nav-
zdol, temveč tudi navzgor.
Oglejmo si ta dva primera:
(7) Janez je malo delal. Ne bo mu uspelo (opraviti izpita).
(8) Janez je malce delal. Uspelo mu bo (opraviti izpit).
Opraviti imamo s primeroma, ki na dejstveni, informativni ravni
operirata z majhnima količinama, vendar argumentativno omogočata
različne sklepe. Kako naj to pojasnimo?
Ducrot se ju sprva (v šibki informativistični verziji) loti s klasično
analizo izjav v postavko in predpostavko. Izjavo
(9) Prešeren je bil velik pesnik.
lahko na primer analiziramo v
postavko (p): Prešernovo pesnjenje je bilo nadpovprečno.
in
predpostavko (pp): Prešeren je bil pesnik.
Za značilnost predpostavke (tako rekoč za test pravilne ločitve pred-
postavke od postavke) velja, da se predpostavka ne sme spremeniti niti v
primeru, da osnovno izjavo (v našem primeru izjavo /9/) zanikamo, po-
stavimo v vprašalno obliko ali jo vpletemo v odvisnik.
Če na izjavo (9) torej apliciramo naštete pogoje, lahko ugotovimo,
da smo predpostavko pravilno razločili od postavke.
Izjave
(9’) Prešeren ni bil velik pesnik
(9’’) Ali je bil Prešeren velik pesnik?
(9’’’) Slovenci so prepričani, da je bil Prešeren velik pesnik!
načelno ohranjajo isto predpostavko: Prešeren je bil pesnik. Načelno, ne
pa nujno.
