Page 82 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 82
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
S pomočjo konvencionalizacije-standardizacije F, z vključitvijo F v
institucionalno konvencijo, se maksimalno »nadzoruje« tisto, kar se v
F(p) dogaja na ravni p. Subjekt, umeščen v institucijo s pomočjo F, svobo-
dno izbira med členi vnaprej dane paradigme p-jev.
Alibi refleksivnega (»subjektnega«) momenta v institucionalni
konvenciji je pogoj za »svobodo« osebkove akcije na ravni p.
Narobe kakor bi sklepali po Austinovi T 1 torej PI niso »subjek-
tivna govorna dejanja, dosežena s čistim momentom sui-referencialnosti
(subjektivirajoče refleksivnosti)«, pač pa so »obramba« institucije pred
subjektnim momentom. (Razmerje je sicer bi-kondicionalno: instituci-
ja se vzpostavlja s konvencionalizacijo subjektnega momenta, a subjek-
tni moment se konstituira hkrati z institucionalizacijo.) Ta obramba in-
stitucije pred »subjektnostjo« se dogaja tako, da institucija daje subjek-
tu svobodo – svobodo, da prosto izbira v horizontu paradigme možnih
p-jev.
PI (proceduralna izjava, za katero je značilna enosmiselna vez med
ilokucijsko formulo f in ilokucijsko močjo izjave F) je torej formula »ali-
enacije« subjektnega momenta v institucijo – alienacije, ki se plača s svo-
bodo.
(Univerzalizacija tega postopka so državljanske svoboščine: imaš si-
cer svobodo, a le kot državljan in v okviru p-jev, ki so na izbiro.)
Oglejmo si zdaj še označevalec f, ki v izjavi PI markira njeno iloku-
cijsko moč F.
Proceduralna konvencija (= institucija) določa takole: ko so izpol-
njene ali dovršene proceduralne stopnje a, b, c … in nastopi položaj d, go-
vorec X izreče »f (pn)«; s tem vzpostavi situacijo dn (ki je odvisna od in-
deksa p, ki ga govorec izbere v paradigmi p-jev).
Kaj tedaj f »pomeni«? Pomeni tole: »izpolnjene so stopnje a, b, c …,
nastal je položaj d; zdaj pooblaščeni govorec izbira med p-ji v paradigmi
možnih p-jev«; ali: »na podlagi dosedanje procedure (a, b, c …) bomo
nastali položaj definirali s pn«. – V tem »pomenu« torej f pomeni same-
ga sebe, je refleksiven. Refleksiven je označevalec, ne govorec: skoz govor-
čeva usta namreč govori procedura.
»Prva oseba ednine sedanjika« – denimo, da gre za eksplicitni per-
formativ – se torej ne nanaša na govorca, nanaša se na označevalec: on je
tisti, ki zase pravi, da pomeni – kaj? – samega sebe.
Govorec je tu zgolj zato, da skoz f »aktualizira« proceduro. To je si-
cer banalno, a nemara moramo poudariti, da govorec prinese označeval-
S pomočjo konvencionalizacije-standardizacije F, z vključitvijo F v
institucionalno konvencijo, se maksimalno »nadzoruje« tisto, kar se v
F(p) dogaja na ravni p. Subjekt, umeščen v institucijo s pomočjo F, svobo-
dno izbira med členi vnaprej dane paradigme p-jev.
Alibi refleksivnega (»subjektnega«) momenta v institucionalni
konvenciji je pogoj za »svobodo« osebkove akcije na ravni p.
Narobe kakor bi sklepali po Austinovi T 1 torej PI niso »subjek-
tivna govorna dejanja, dosežena s čistim momentom sui-referencialnosti
(subjektivirajoče refleksivnosti)«, pač pa so »obramba« institucije pred
subjektnim momentom. (Razmerje je sicer bi-kondicionalno: instituci-
ja se vzpostavlja s konvencionalizacijo subjektnega momenta, a subjek-
tni moment se konstituira hkrati z institucionalizacijo.) Ta obramba in-
stitucije pred »subjektnostjo« se dogaja tako, da institucija daje subjek-
tu svobodo – svobodo, da prosto izbira v horizontu paradigme možnih
p-jev.
PI (proceduralna izjava, za katero je značilna enosmiselna vez med
ilokucijsko formulo f in ilokucijsko močjo izjave F) je torej formula »ali-
enacije« subjektnega momenta v institucijo – alienacije, ki se plača s svo-
bodo.
(Univerzalizacija tega postopka so državljanske svoboščine: imaš si-
cer svobodo, a le kot državljan in v okviru p-jev, ki so na izbiro.)
Oglejmo si zdaj še označevalec f, ki v izjavi PI markira njeno iloku-
cijsko moč F.
Proceduralna konvencija (= institucija) določa takole: ko so izpol-
njene ali dovršene proceduralne stopnje a, b, c … in nastopi položaj d, go-
vorec X izreče »f (pn)«; s tem vzpostavi situacijo dn (ki je odvisna od in-
deksa p, ki ga govorec izbere v paradigmi p-jev).
Kaj tedaj f »pomeni«? Pomeni tole: »izpolnjene so stopnje a, b, c …,
nastal je položaj d; zdaj pooblaščeni govorec izbira med p-ji v paradigmi
možnih p-jev«; ali: »na podlagi dosedanje procedure (a, b, c …) bomo
nastali položaj definirali s pn«. – V tem »pomenu« torej f pomeni same-
ga sebe, je refleksiven. Refleksiven je označevalec, ne govorec: skoz govor-
čeva usta namreč govori procedura.
»Prva oseba ednine sedanjika« – denimo, da gre za eksplicitni per-
formativ – se torej ne nanaša na govorca, nanaša se na označevalec: on je
tisti, ki zase pravi, da pomeni – kaj? – samega sebe.
Govorec je tu zgolj zato, da skoz f »aktualizira« proceduro. To je si-
cer banalno, a nemara moramo poudariti, da govorec prinese označeval-
