Page 79 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 79
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
Proceduralna ilokucija
»Govorno dejanje strukturira govorno situacijo kot intersubjektiv-
no situacijo, vendar subjekt v to strukturo ni enosmiselno umestljiv.«
Vzemimo nasprotni primer, ko je videti, da sta struktura in subjek-
tna umestljivost enosmiselni. Ta primer so proceduralna ilokucijska de-
janja, ki se realizirajo s proceduralnimi izjavami (PI) in ki zadovoljujejo
tele maksimalne pogoje (povzemamo jih po Austinu):
1. ilokucijska formula (zaznamovali jo bomo s f – a to je koncesija so-
dobni tipografiji: bralko in bralca prosimo, da vselej bereta »phi«, na-
mreč črko iz grške abecede; zakaj, bo jasno na koncu) neposredno in eno-
smiselno imenuje ilokucijsko dejanje;
2. ilokucija je nedvoumna in zato zmote glede vrste ilokucijskega de-
janja ne more biti;
3. ilokucijsko dejanje se lahko ne posreči zgolj iz tistih razlogov, ki so
značilni za ilokucijska dejanja (ki spadajo k definiciji ilokucijskega deja-
nja kot specifične možnosti za njegovo ne-izpolnitev);
4. močna težnja k neposredni povezavi ilokucije s perlokucijo; v pri-
meru neuspešnosti ilokucijskega dejanja (tipa 3) obstajajo konvencio-
nalno določene procedure, kako neuspehu odpomoči; te procedure so
lahko tudi zunaj-jezikovne (tipično: represivne) in so vnaprej kodirane
(predvidene).
Ilkucijska formula f je v teh izjavah potemtakem punktualen, točk-
ovni vpis pogojev možnosti za izjavo v izjavo samo.
Če je za performative na splošno značilno, da so »ničelna stopnja«
razlike med izjavo in izjavljanjem, pa je za te posebne perfomative (ki de-
lujejo v PI) še dodatno značilno, da zaznamujejo ničelno stopnjo razlike
med pogoji možnosti za izjavljanje izjave in izjavo.
PI potemtakem pomagajo proceduri, da poteka; v glavnem sta mo-
žni dve vrsti PI:
1. Izjave tipa »Odpiram sestanek.«: govorec, ki je v položaju delov-
nega predsednika, lahko na tej začetni stopnji sestankovne procedure
reče samo to ali pa nič ne reče. Če ilokucijsko dejanje zapišemo s formu-
lo PI = F(p), kjer F pomeni ilokucijsko moč izjave (in se F realizira s f, tj. s
konvencionalno ilokucijsko formulo), p pa pomeni propozicionalno vse-
bino izjave (tu: »odprtost sestanka, tj. stanje, da sestanek že teče«) – po-
tem lahko vpeljemo še en pojem, paradigmatsko variacijo propozicional-
ne vsebine (PV), ki zaznamuje število propozicionalnih vsebin, med ka-
terimi se lahko govorec pri dani PI odloča. PI tega prvega tipa imajo vre-
dnost PV = 1.
Proceduralna ilokucija
»Govorno dejanje strukturira govorno situacijo kot intersubjektiv-
no situacijo, vendar subjekt v to strukturo ni enosmiselno umestljiv.«
Vzemimo nasprotni primer, ko je videti, da sta struktura in subjek-
tna umestljivost enosmiselni. Ta primer so proceduralna ilokucijska de-
janja, ki se realizirajo s proceduralnimi izjavami (PI) in ki zadovoljujejo
tele maksimalne pogoje (povzemamo jih po Austinu):
1. ilokucijska formula (zaznamovali jo bomo s f – a to je koncesija so-
dobni tipografiji: bralko in bralca prosimo, da vselej bereta »phi«, na-
mreč črko iz grške abecede; zakaj, bo jasno na koncu) neposredno in eno-
smiselno imenuje ilokucijsko dejanje;
2. ilokucija je nedvoumna in zato zmote glede vrste ilokucijskega de-
janja ne more biti;
3. ilokucijsko dejanje se lahko ne posreči zgolj iz tistih razlogov, ki so
značilni za ilokucijska dejanja (ki spadajo k definiciji ilokucijskega deja-
nja kot specifične možnosti za njegovo ne-izpolnitev);
4. močna težnja k neposredni povezavi ilokucije s perlokucijo; v pri-
meru neuspešnosti ilokucijskega dejanja (tipa 3) obstajajo konvencio-
nalno določene procedure, kako neuspehu odpomoči; te procedure so
lahko tudi zunaj-jezikovne (tipično: represivne) in so vnaprej kodirane
(predvidene).
Ilkucijska formula f je v teh izjavah potemtakem punktualen, točk-
ovni vpis pogojev možnosti za izjavo v izjavo samo.
Če je za performative na splošno značilno, da so »ničelna stopnja«
razlike med izjavo in izjavljanjem, pa je za te posebne perfomative (ki de-
lujejo v PI) še dodatno značilno, da zaznamujejo ničelno stopnjo razlike
med pogoji možnosti za izjavljanje izjave in izjavo.
PI potemtakem pomagajo proceduri, da poteka; v glavnem sta mo-
žni dve vrsti PI:
1. Izjave tipa »Odpiram sestanek.«: govorec, ki je v položaju delov-
nega predsednika, lahko na tej začetni stopnji sestankovne procedure
reče samo to ali pa nič ne reče. Če ilokucijsko dejanje zapišemo s formu-
lo PI = F(p), kjer F pomeni ilokucijsko moč izjave (in se F realizira s f, tj. s
konvencionalno ilokucijsko formulo), p pa pomeni propozicionalno vse-
bino izjave (tu: »odprtost sestanka, tj. stanje, da sestanek že teče«) – po-
tem lahko vpeljemo še en pojem, paradigmatsko variacijo propozicional-
ne vsebine (PV), ki zaznamuje število propozicionalnih vsebin, med ka-
terimi se lahko govorec pri dani PI odloča. PI tega prvega tipa imajo vre-
dnost PV = 1.
