Page 81 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 81
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
So ti sklepi prehitri?
Ena izmed težav, ki je že dolgo znana v teoriji govornih dejanj, je v
tem, da je isto ilokucijsko moč F mogoče izraziti z različnimi ilokucijski-
mi formulami f – in da ista ilokucijska formula f lahko pomeni različne
ilokucijske moči F. (Če rečem »Obljubljam ti, da se me boš spominjal.«
– je to na ravni f obljuba, lahko je obljuba tudi na ravni F – a lahko je na
tej ravni tudi grožnja.)
A to težavo je še zmerom mogoče predstaviti za empirično težavo,
ki izvira iz prešibkega teoretskega aparata itn. – Če pa bi pokazali, da,
na eni strani, v ista protislovja zaidejo tudi ilokucijska dejanja, pri kate-
rih PV ni 0 oziroma 1, in da, na drugi strani, ni načelne razlike med ilo-
kucijami, kjer ni enosmiselne povezave f–F, in ilokucijami, kjer je pove-
zava f–F enosmiselna, – potem bi bržkone lahko rekli, da je zgornja te-
žava načelne narave in da veljajo sklepi o načelni protislovnosti samega
pojma ilokucije.
Oglejmo si torej primer, ko PV ≠ 1, a kjer velja enosmiselna poveza-
va f– F.
Za izhodiščno lastnost PI bomo potemtakem vzeli to potezo, da na
podlagi ilokucijske formule f ne more biti dvoma glede ilokucijske moči
F.
Tega dvoma ne more biti tam, kjer sta s pogoji možnosti za dano PI,
tj. s »konvencijo«, vnaprej določeni narava F in formula f, s katero se
F izraža. Ta formula f je tu standardizirana in neposredno koincidira z
opisom F.
To pa pomeni, da F (ki se izraža s f), ki je sicer bistvena sestavina v
PI = F(p) (saj to, kaj p »pomeni«, lahko razberemo šele, če poznamo F),
pripada še konvenciji in da je sama »izjavnost izjave«, njena prava razlo-
čevalna poteza pravzaprav šele v propozicionalni komponenti p.
Tu je torej F zares ničelna točka razlike med konvencijo in izjavlja-
njem izjave.
To pa pomeni, da se subjekt izjave PI = F(p) ne vpisuje na kraj, ka-
mor se umešča: umešča se (eksplicitno) v F, medtem ko se vpisuje v p, to-
rej v tisti člen, ki ga je izbral izmed vseh možnih propozicionalnih vsebin
v propozicionalni paradigmi.
Kar pomeni, da pri teh PI s PV, enako 2 ali večjo, pride do abstrakcije
refleksivnega (»subjektnega«) momenta iz izjave v institucionalno pred-
postavko izjave.
So ti sklepi prehitri?
Ena izmed težav, ki je že dolgo znana v teoriji govornih dejanj, je v
tem, da je isto ilokucijsko moč F mogoče izraziti z različnimi ilokucijski-
mi formulami f – in da ista ilokucijska formula f lahko pomeni različne
ilokucijske moči F. (Če rečem »Obljubljam ti, da se me boš spominjal.«
– je to na ravni f obljuba, lahko je obljuba tudi na ravni F – a lahko je na
tej ravni tudi grožnja.)
A to težavo je še zmerom mogoče predstaviti za empirično težavo,
ki izvira iz prešibkega teoretskega aparata itn. – Če pa bi pokazali, da,
na eni strani, v ista protislovja zaidejo tudi ilokucijska dejanja, pri kate-
rih PV ni 0 oziroma 1, in da, na drugi strani, ni načelne razlike med ilo-
kucijami, kjer ni enosmiselne povezave f–F, in ilokucijami, kjer je pove-
zava f–F enosmiselna, – potem bi bržkone lahko rekli, da je zgornja te-
žava načelne narave in da veljajo sklepi o načelni protislovnosti samega
pojma ilokucije.
Oglejmo si torej primer, ko PV ≠ 1, a kjer velja enosmiselna poveza-
va f– F.
Za izhodiščno lastnost PI bomo potemtakem vzeli to potezo, da na
podlagi ilokucijske formule f ne more biti dvoma glede ilokucijske moči
F.
Tega dvoma ne more biti tam, kjer sta s pogoji možnosti za dano PI,
tj. s »konvencijo«, vnaprej določeni narava F in formula f, s katero se
F izraža. Ta formula f je tu standardizirana in neposredno koincidira z
opisom F.
To pa pomeni, da F (ki se izraža s f), ki je sicer bistvena sestavina v
PI = F(p) (saj to, kaj p »pomeni«, lahko razberemo šele, če poznamo F),
pripada še konvenciji in da je sama »izjavnost izjave«, njena prava razlo-
čevalna poteza pravzaprav šele v propozicionalni komponenti p.
Tu je torej F zares ničelna točka razlike med konvencijo in izjavlja-
njem izjave.
To pa pomeni, da se subjekt izjave PI = F(p) ne vpisuje na kraj, ka-
mor se umešča: umešča se (eksplicitno) v F, medtem ko se vpisuje v p, to-
rej v tisti člen, ki ga je izbral izmed vseh možnih propozicionalnih vsebin
v propozicionalni paradigmi.
Kar pomeni, da pri teh PI s PV, enako 2 ali večjo, pride do abstrakcije
refleksivnega (»subjektnega«) momenta iz izjave v institucionalno pred-
postavko izjave.
