Page 83 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 83
tislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
cu f zgolj présent vivant, živi sedanjik; ki pa je iluzija: saj je ta »prezent«,
saj je njegov nastop prav vseskoz vnaprej določen-predviden s proceduro.
Govorni subjekt prinese iluzijo, da se je »zdaj« res nekaj zgodilo –
a prav z namenom, da se ne bi nič zgodilo, nič, kar ne bi bilo že vnaprej
vpisano v proceduro in v njen specifični čas. Iluzija je sicer iluzorična, a
za proceduro bistvena.
Kar pomeni, da se subjekt vpiše v označevalec kot (vselej že) institu-
cionalni označevalec prav z nemožnostjo svojega vpisa: institucija delu-
je v razmaku med vpisom in nemožnostjo tega vpisa (ta razmak »je« su-
bjekt), zato je f zares »phi«, namreč falični označevalec; to je privilegi-
rani označevalec, pri katerem subjekt zgreši svoj vpis v označevalec, torej
označevalec nemožnosti subjektnega označevalca.
Zato f ne pomeni nič: je zares, kot pravi Žagar, odveč in hkrati ni od-
več – deluje prav s svojo odvečnostjo.
Ničelnost razlike med konvencijo in govornim dejanjem, ki jo za-
znamuje f, lahko še subtiliziramo.
Procedura določa: ko je izpolnjena množica pogojev M, govorec X
(ki ga določa podmnožica množice M) reče »f(p)«, na primer »Razgla-
šam, da p.«
Izjava »f(p)« torej: 1. pomeni »izpolnjena je množica pogojev M«;
– in 2. eksplicira proceduralno določeno nadaljevanje.
»Performativu« ali performativni razsežnosti je torej inherenten
»konstativ« ali konstativna razsežnost, in sicer na način predpostavke:
če izrečem »f(p)«, to implicitno, via facti pomeni, da so izpolnjeni po-
goji M za izjavljanje izjave »f(p)«.
Kot predpostavka za performativ deluje konstativ tipa: »Ugota-
vljam, da je M zadovoljen, in zato ‘f(p)’.« Performativ torej na ravni
predpostavke proda ugotovitev, da so pogoji za njegovo izjavljanje zado-
voljeni. Tako da moramo »ilokucijsko dejanje« spet umestiti v neka-
kšno sivo cono med implicitno predpostavko (»konstativom«) in eks-
plicitno, a avtomatično in degenerirano performativno izjavo, med sebe
samega kot ugotovitev in sebe samega kot degenerirano ilokucijo.
»konstativ« »f(p)« »performativ«
impliciten, »ilokucija« ekspliciten,
predpostavljen, degeneriran,
podtaknjen avtomatičen
Ker PI eksplicira proceduralni korak naprej, implicira zadovoljitev
M; toda: izpolnitev M sama na sebi pomeni korak naprej – kvečjemu da
cu f zgolj présent vivant, živi sedanjik; ki pa je iluzija: saj je ta »prezent«,
saj je njegov nastop prav vseskoz vnaprej določen-predviden s proceduro.
Govorni subjekt prinese iluzijo, da se je »zdaj« res nekaj zgodilo –
a prav z namenom, da se ne bi nič zgodilo, nič, kar ne bi bilo že vnaprej
vpisano v proceduro in v njen specifični čas. Iluzija je sicer iluzorična, a
za proceduro bistvena.
Kar pomeni, da se subjekt vpiše v označevalec kot (vselej že) institu-
cionalni označevalec prav z nemožnostjo svojega vpisa: institucija delu-
je v razmaku med vpisom in nemožnostjo tega vpisa (ta razmak »je« su-
bjekt), zato je f zares »phi«, namreč falični označevalec; to je privilegi-
rani označevalec, pri katerem subjekt zgreši svoj vpis v označevalec, torej
označevalec nemožnosti subjektnega označevalca.
Zato f ne pomeni nič: je zares, kot pravi Žagar, odveč in hkrati ni od-
več – deluje prav s svojo odvečnostjo.
Ničelnost razlike med konvencijo in govornim dejanjem, ki jo za-
znamuje f, lahko še subtiliziramo.
Procedura določa: ko je izpolnjena množica pogojev M, govorec X
(ki ga določa podmnožica množice M) reče »f(p)«, na primer »Razgla-
šam, da p.«
Izjava »f(p)« torej: 1. pomeni »izpolnjena je množica pogojev M«;
– in 2. eksplicira proceduralno določeno nadaljevanje.
»Performativu« ali performativni razsežnosti je torej inherenten
»konstativ« ali konstativna razsežnost, in sicer na način predpostavke:
če izrečem »f(p)«, to implicitno, via facti pomeni, da so izpolnjeni po-
goji M za izjavljanje izjave »f(p)«.
Kot predpostavka za performativ deluje konstativ tipa: »Ugota-
vljam, da je M zadovoljen, in zato ‘f(p)’.« Performativ torej na ravni
predpostavke proda ugotovitev, da so pogoji za njegovo izjavljanje zado-
voljeni. Tako da moramo »ilokucijsko dejanje« spet umestiti v neka-
kšno sivo cono med implicitno predpostavko (»konstativom«) in eks-
plicitno, a avtomatično in degenerirano performativno izjavo, med sebe
samega kot ugotovitev in sebe samega kot degenerirano ilokucijo.
»konstativ« »f(p)« »performativ«
impliciten, »ilokucija« ekspliciten,
predpostavljen, degeneriran,
podtaknjen avtomatičen
Ker PI eksplicira proceduralni korak naprej, implicira zadovoljitev
M; toda: izpolnitev M sama na sebi pomeni korak naprej – kvečjemu da