Page 87 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 87
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
»f(p)« torej pomeni: 1. da so zagotovljeni pogoji za možnost izre-
ke »f(p)«
2. sámo sebe.
To pa pomeni, da je dejanje sprejema, razumetja izjave (»uptake«),
ki ostaja še na ilokucijski ravni in še ni perlokucija, tj. ustrezni dejavni
učinek, ki ga izjava hoče doseči, prav tako produktivno dejanje kakor de-
janje izrekanja izjave. Dejanje sprejema izjave je v pravem pomenu konsti-
tutivno za konvencijo, ki omogoča sámo izjavljanje izjave.
Banalno rečeno to pomeni, da zadošča, da »f(p)« »sprejmem«, tj.
ustrezno razumem, pa sem ne samo privolil v konstitutivno konvencijo,
pač pa sem pri konstituciji konvencije tudi aktivno sodeloval. To se pra-
vi, da pravzaprav nimam možnosti: brž ko »slišim-razumem«, sem že
ujet. (To dejstvo je v nekaterih govornih situacijah navzoče brez teorije:
obtoženci na beograjskem procesu proti šesterici so po branju obtožnice
na proceduralno vprašanje, ali razumejo obtožnico, odgovorili negativno.
Nekateri so odgovorill celo zelo subtilno v skladu s pričujočo teorijo – ki
smo jo sicer razvi1i leto dni pred procesom: rekli so, da sicer razumejo posa-
mezne besede, tudi posamezne stavke, da pa ne razumejo obtožnice kot ce-
lote. To se pravi: razumejo na ravni propozicionalne vsebine, ne pa na pravi
izjavni ravni, tj. na ravni ilokucijske moči F. S tem so zavrnili obtožnico kot
obtožnico – in zavrnili ilokucijski avtomatizem, namreč to, da bi se z »ra-
zumetjem« znašli v položaju obtožencev. Preprosto rečeno: zavračanje ra-
zumevanja je oporekalo legitimnosti samega procesa.)
– Iz teh opomb bi lahko začeli razbirati, kdo je tisti »drugi«, od kate-
rega se izjava vrne v sprevrnjeni obliki: ta drugi je namreč prav tisti, ki ne
more brez govorečega subjekta – polje konvencije, zakon sam, polje označe-
valca, ki pa, kakor smo videli – ali vsebuje kontradikcijo ali se razpušča v re-
gressus ad infinitum, dokler subjekt ne spregovori in ga s svojim govorom, s
svojim »vpisom« ne podpre.
Marker f (je mar treba opozoriti, da beri »phi«!?) je tedaj prav beleg na
kraju manka, umestni označevalec na kraju praznine v drugem, okoli kate-
rega se sporočilo obrne.
Konstitutivno za institucijo je torej prav toliko govorjenje-razumevanje
v svoji nerazločljivi dvojčkovnosti, geminaciji – kolikor dejstvo, da polje za-
kona ni celo, da je drugi manjkav – zaprečni A.
»f(p)« torej pomeni: 1. da so zagotovljeni pogoji za možnost izre-
ke »f(p)«
2. sámo sebe.
To pa pomeni, da je dejanje sprejema, razumetja izjave (»uptake«),
ki ostaja še na ilokucijski ravni in še ni perlokucija, tj. ustrezni dejavni
učinek, ki ga izjava hoče doseči, prav tako produktivno dejanje kakor de-
janje izrekanja izjave. Dejanje sprejema izjave je v pravem pomenu konsti-
tutivno za konvencijo, ki omogoča sámo izjavljanje izjave.
Banalno rečeno to pomeni, da zadošča, da »f(p)« »sprejmem«, tj.
ustrezno razumem, pa sem ne samo privolil v konstitutivno konvencijo,
pač pa sem pri konstituciji konvencije tudi aktivno sodeloval. To se pra-
vi, da pravzaprav nimam možnosti: brž ko »slišim-razumem«, sem že
ujet. (To dejstvo je v nekaterih govornih situacijah navzoče brez teorije:
obtoženci na beograjskem procesu proti šesterici so po branju obtožnice
na proceduralno vprašanje, ali razumejo obtožnico, odgovorili negativno.
Nekateri so odgovorill celo zelo subtilno v skladu s pričujočo teorijo – ki
smo jo sicer razvi1i leto dni pred procesom: rekli so, da sicer razumejo posa-
mezne besede, tudi posamezne stavke, da pa ne razumejo obtožnice kot ce-
lote. To se pravi: razumejo na ravni propozicionalne vsebine, ne pa na pravi
izjavni ravni, tj. na ravni ilokucijske moči F. S tem so zavrnili obtožnico kot
obtožnico – in zavrnili ilokucijski avtomatizem, namreč to, da bi se z »ra-
zumetjem« znašli v položaju obtožencev. Preprosto rečeno: zavračanje ra-
zumevanja je oporekalo legitimnosti samega procesa.)
– Iz teh opomb bi lahko začeli razbirati, kdo je tisti »drugi«, od kate-
rega se izjava vrne v sprevrnjeni obliki: ta drugi je namreč prav tisti, ki ne
more brez govorečega subjekta – polje konvencije, zakon sam, polje označe-
valca, ki pa, kakor smo videli – ali vsebuje kontradikcijo ali se razpušča v re-
gressus ad infinitum, dokler subjekt ne spregovori in ga s svojim govorom, s
svojim »vpisom« ne podpre.
Marker f (je mar treba opozoriti, da beri »phi«!?) je tedaj prav beleg na
kraju manka, umestni označevalec na kraju praznine v drugem, okoli kate-
rega se sporočilo obrne.
Konstitutivno za institucijo je torej prav toliko govorjenje-razumevanje
v svoji nerazločljivi dvojčkovnosti, geminaciji – kolikor dejstvo, da polje za-
kona ni celo, da je drugi manjkav – zaprečni A.
