Page 85 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 85
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
misti«): 1. rušijo enotnost partije; 2. blokirajo učinkovitost njene akcije;
3. vnašajo idejno zmedo; kdor pa 1, 2, 3 – ta pravzaprav koristi sovražni-
kom in je torej –p (»agent imperializma«).
***
A razmerje med postavko in predpostavko ni isto, če izjavo gledamo
s stališča institucije ali s stališča naslovnika.
S stališča proceduralne konvencije (institucije) se predpis glasi:
Če so izpolnjeni pogoji za proceduralno dejanje, potem se to dejanje
izvrši z izjavljanjem izjave »f(p)«.
– S stališča naslovnika pa ima razumevanje izjave naravo fallacia ex
consequenti:
»Ker« je izjava »f(p)« izgovorjena, lahko sodim (domnevam, pred-
postavim), da so pogoji za njeno izjavljanje izpolnjeni.
Medtem ko ima proceduralni predpis naravo diskurzivne konvenci-
je, pa ima razumevanje izjave naravo razbiranja eksistencialne predpostav-
ke. Razumetje torej preskoči iz izjave na izjavljalno situacijo.
To pa pomeni, da se s samim dejanjem izjavljanja »f(p)« izjavljalna
situacija hkrati konstituira za nazaj (na ravni predpostavke) in za naprej
(na ravni eksplicitne postavke).
***
Primer. To je očitno iz popularne spontano ideološke reakcije na
stalinistične obtožbe: »Že res, da so obtožbe pretirane (nesmiselne, pro-
tislovne, bedaste), toda nekaj že mora biti (»zadaj«), da so ga postavi-
li pred sodišče.« – To je tista stigma, ki jo v totalitarni situaciji disident
nujno dobi ne glede na očitno izmišljenost obtožb, s katerimi ga obkla-
dajo.
***
Ta obrat, ki je z logičnega stališča videti nelegitimen, namreč obrat
iz implikacije s stališča izjavljanja izjave v fallacia ex consequenti s stališča
razumevanja izjave, je mogoče razrešiti samo z eno predpostavko:
– da subjekt sprejemanja, razumevanja izjave ni drug kakor subjekt
izjavljanja izjave – da gre pri razumevanju za isti subjekt v sprejemalni
poziciji, ko se mu njegovo lastno sporočilo – od drugega – vrne v sprevr-
njeni obliki.
Da gre res za isti subjekt, bi lahko dokazovali s splošno epistemolo-
ško potezo, da je lingvistični subjekt »unaren«, cel; lahko bi se skliceva-
li na sam potek našega zgornjega dokaza, ki je izhajal iz obče podmene,
da sta govorec in ogovorjenec homogena, »isotopna« itn., da med »en-
kodiranjem« in »dekodiranjem« ni načelne razlike – prišel pa je do
misti«): 1. rušijo enotnost partije; 2. blokirajo učinkovitost njene akcije;
3. vnašajo idejno zmedo; kdor pa 1, 2, 3 – ta pravzaprav koristi sovražni-
kom in je torej –p (»agent imperializma«).
***
A razmerje med postavko in predpostavko ni isto, če izjavo gledamo
s stališča institucije ali s stališča naslovnika.
S stališča proceduralne konvencije (institucije) se predpis glasi:
Če so izpolnjeni pogoji za proceduralno dejanje, potem se to dejanje
izvrši z izjavljanjem izjave »f(p)«.
– S stališča naslovnika pa ima razumevanje izjave naravo fallacia ex
consequenti:
»Ker« je izjava »f(p)« izgovorjena, lahko sodim (domnevam, pred-
postavim), da so pogoji za njeno izjavljanje izpolnjeni.
Medtem ko ima proceduralni predpis naravo diskurzivne konvenci-
je, pa ima razumevanje izjave naravo razbiranja eksistencialne predpostav-
ke. Razumetje torej preskoči iz izjave na izjavljalno situacijo.
To pa pomeni, da se s samim dejanjem izjavljanja »f(p)« izjavljalna
situacija hkrati konstituira za nazaj (na ravni predpostavke) in za naprej
(na ravni eksplicitne postavke).
***
Primer. To je očitno iz popularne spontano ideološke reakcije na
stalinistične obtožbe: »Že res, da so obtožbe pretirane (nesmiselne, pro-
tislovne, bedaste), toda nekaj že mora biti (»zadaj«), da so ga postavi-
li pred sodišče.« – To je tista stigma, ki jo v totalitarni situaciji disident
nujno dobi ne glede na očitno izmišljenost obtožb, s katerimi ga obkla-
dajo.
***
Ta obrat, ki je z logičnega stališča videti nelegitimen, namreč obrat
iz implikacije s stališča izjavljanja izjave v fallacia ex consequenti s stališča
razumevanja izjave, je mogoče razrešiti samo z eno predpostavko:
– da subjekt sprejemanja, razumevanja izjave ni drug kakor subjekt
izjavljanja izjave – da gre pri razumevanju za isti subjekt v sprejemalni
poziciji, ko se mu njegovo lastno sporočilo – od drugega – vrne v sprevr-
njeni obliki.
Da gre res za isti subjekt, bi lahko dokazovali s splošno epistemolo-
ško potezo, da je lingvistični subjekt »unaren«, cel; lahko bi se skliceva-
li na sam potek našega zgornjega dokaza, ki je izhajal iz obče podmene,
da sta govorec in ogovorjenec homogena, »isotopna« itn., da med »en-
kodiranjem« in »dekodiranjem« ni načelne razlike – prišel pa je do
