Page 78 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 78
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Na podlagi te splošne določitve se i4 glasi takole: »hočem, intendi-
ram, da bi bila moja intenca i1 prepoznana s pomočjo neke konvencije (i2)
in da bi ta moj namen prepoznave bil sam prepoznan (i4) – s pomočjo kon-
vencije ali pakta, ki ga ustanavljam v tem trenutku, ko to intendiram.«
Intenca i4 potemtakem vsebuje avto-aplikativni moment, ki: 1. one-
mogoča, pretrga regres v veriženju intenc; 2. je nujen, čeprav ne zmerom
zadosten pogoj za uspešnost i2; pove namreč, da se i2 sklicuje na neko
konvencijo, a ne pove, na kakšno konvencijo; 3. vendar i4 sami sebi zado-
šča in je zato edina trdna točka v komunikaciji; trdna točka je prav zara-
di svoje refleksivnosti.
Če se nekdo obrne name v jeziku, ki ga ne razumem, potem razu-
mem samo prav i4: namreč da hoče, da prepoznam njegovo intenco, da
nekaj hoče od mene. Prepoznam torej intenco i4 – intenco, da ima inten-
co (i2), da prepoznam neko njegovo i1. Intenca i2 je v tem položaju nujno
neizpolnjena, saj ne poznam kodeksa, ki povezuje i2–i1; pač pa je intenca
i4 avto-realizabilna, samo-uresničljiva, saj je gesta, »anafora«, ki pome-
ni sebe samo, in je torej »univerzalno človeška«.
Intenca i4 je potemtakem označevalec, tj. tisto, kar zastopa subjekt
za drug označevalec (i1, i2). Intenca i4 je prvo, kar vem, lahko je tudi edi-
no, kar bom kdaj vedel.
Izhajajoč iz i4 lahko ogovorjenec zahteva od govorca dodatnih infor-
macij, ki mu bodo omogočile popolnejše razumevanje; izhajajoč iz i4 pa
tudi govorec dobiva avtoriteto, da na te zahteve odgovori.
V tem procesu, ki ga ima Strawson za bistvenega pri sleherni komu-
nikaciji, torej ogovorjenec predpostavlja, da mu bo govorec sposoben
dati dodatne informacije, govorec pa predpostavlja, da bo ogovorjenec
sposoben postavljati vprašanja: oba se – pod podobo drugega – pri tem
referirata na subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve, torej na velikega
Drugega kot zapolnjeni rezervoar označevalcev. Subjekta v komunikaci-
ji konstruirata drug drugega in vsak sebe samega, implicitno se sklicujoč
na garanta tega celotnega procesa – na velikega Drugega, katerega zasto-
pnik v komunikaciji je prav i4, ki torej opravlja funkcijo označevalca S1.
Brez alienacije komunicirajočih subjektov v velikega Drugega kot pred-
postavke komunikacije te komunikacije ne bi bilo. Ta alienacija se doga-
ja prek i4 in je produktivna, ker konsumira, udejanja prav i4 – i4 pa delu-
je kot točka popolne koincidence vednosti in verovanja: brž ko vem, da
i4, lahko verjamem, da govorec hoče prav i4; in narobe: zadošča, da verja-
mem, da i4, pa že vem vse, kar je o i4 treba in mogoče vedeti.
Na podlagi te splošne določitve se i4 glasi takole: »hočem, intendi-
ram, da bi bila moja intenca i1 prepoznana s pomočjo neke konvencije (i2)
in da bi ta moj namen prepoznave bil sam prepoznan (i4) – s pomočjo kon-
vencije ali pakta, ki ga ustanavljam v tem trenutku, ko to intendiram.«
Intenca i4 potemtakem vsebuje avto-aplikativni moment, ki: 1. one-
mogoča, pretrga regres v veriženju intenc; 2. je nujen, čeprav ne zmerom
zadosten pogoj za uspešnost i2; pove namreč, da se i2 sklicuje na neko
konvencijo, a ne pove, na kakšno konvencijo; 3. vendar i4 sami sebi zado-
šča in je zato edina trdna točka v komunikaciji; trdna točka je prav zara-
di svoje refleksivnosti.
Če se nekdo obrne name v jeziku, ki ga ne razumem, potem razu-
mem samo prav i4: namreč da hoče, da prepoznam njegovo intenco, da
nekaj hoče od mene. Prepoznam torej intenco i4 – intenco, da ima inten-
co (i2), da prepoznam neko njegovo i1. Intenca i2 je v tem položaju nujno
neizpolnjena, saj ne poznam kodeksa, ki povezuje i2–i1; pač pa je intenca
i4 avto-realizabilna, samo-uresničljiva, saj je gesta, »anafora«, ki pome-
ni sebe samo, in je torej »univerzalno človeška«.
Intenca i4 je potemtakem označevalec, tj. tisto, kar zastopa subjekt
za drug označevalec (i1, i2). Intenca i4 je prvo, kar vem, lahko je tudi edi-
no, kar bom kdaj vedel.
Izhajajoč iz i4 lahko ogovorjenec zahteva od govorca dodatnih infor-
macij, ki mu bodo omogočile popolnejše razumevanje; izhajajoč iz i4 pa
tudi govorec dobiva avtoriteto, da na te zahteve odgovori.
V tem procesu, ki ga ima Strawson za bistvenega pri sleherni komu-
nikaciji, torej ogovorjenec predpostavlja, da mu bo govorec sposoben
dati dodatne informacije, govorec pa predpostavlja, da bo ogovorjenec
sposoben postavljati vprašanja: oba se – pod podobo drugega – pri tem
referirata na subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve, torej na velikega
Drugega kot zapolnjeni rezervoar označevalcev. Subjekta v komunikaci-
ji konstruirata drug drugega in vsak sebe samega, implicitno se sklicujoč
na garanta tega celotnega procesa – na velikega Drugega, katerega zasto-
pnik v komunikaciji je prav i4, ki torej opravlja funkcijo označevalca S1.
Brez alienacije komunicirajočih subjektov v velikega Drugega kot pred-
postavke komunikacije te komunikacije ne bi bilo. Ta alienacija se doga-
ja prek i4 in je produktivna, ker konsumira, udejanja prav i4 – i4 pa delu-
je kot točka popolne koincidence vednosti in verovanja: brž ko vem, da
i4, lahko verjamem, da govorec hoče prav i4; in narobe: zadošča, da verja-
mem, da i4, pa že vem vse, kar je o i4 treba in mogoče vedeti.
