Page 84 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 84
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ne prejudicira glede izbire v paradigmi p-jev. Čeprav za izbiro p-ja poskr-
bi kakšno drugo pravilo ali strategija »najboljše izbire«.
Važno je tole: tisto, kar »f(p)« eksplicira, že proceduralno-
avtomatično izhaja iz predpostavke, saj je mogoče reči »f –«, če in samo
če so M izpolnjeni.
»Performativ« ali ilokucijska formula f je tu zato, da nam na ravni
predpostavljenega »konstativa« proda svojo lastno predpostavko.
***
Primer. Pri klasičnih stalinističnih sodnih (a tudi političnih) obto-
žnicah preseneča njihova arbitrarnost; najostrejšo obliko arbitrarnosti
izražajo obtožbe, ki so notranje protislovne (na primer hkratna obtožba,
da je nekdo »levi ekstremist in kapitalistični agent«). Če izjavo »Obto-
žujem, da p.« prepišemo v formulo »f(p)«, potem protislovno obtož-
bo lahko zapišemo »f (p & –p)«. Ta formula protislovja je samo dosle-
dna izpeljava notranje logike performativa (ilokucijskega dejanja): gre ji
pač samo za to, da podtakne svojo lastno predpostavko: »Izpolnjeni so
pogoji za f (za obtožbo).« Na načelni teoretski ravni potem protislov-
nost propozicionalne vsebine (p & –p) le zaznamuje arbitrarnost te pro-
pozicionalne vsebine; na praktično-pragmatični ravni pa to protislovje
pomeni samo, kako zelo in kako popolnoma so pogoji za »f –« izpol-
njeni, če lahko očitamo kar celotno paradigmo možnih propozicional-
nih vsebin.
Metodološki sklep iz tega zgleda: trojica (F, f, p) sicer resda ni kon-
cept – a ta »nekonceptualnost« je stvar samega »predmeta«, ki naj bi
ga koncept zgrabil. S scientističnega stališča ta koncepcija (Searle) res-
da zgreši svoj predmet – a ta zgrešitev je lažnost objekta samega, na kate-
rega koncepcija meri. Manko koncepta je že vračunan v sam »predmet«
koncepta.
Zato lingvistična analiza svoj predmet »zadene«, prav kolikor ga
»zgreši«.
Tu gre za notranjo mejo epistemološkega horizonta: epistemološko
je lingvistika »še« konstativno usmerjena, zato ne more tematizirati
svojega neuspeha pri problemu ilokucije. Njen neuspeh je negativni vpis
neustreznosti njenih ideoloških predpostavk – ta neuspeh je njena nera-
zumljena samo-kritika.
Da gre za nekaj več kakor le za trivialen spodrsljaj pri ilokuciji, kaže
ireduktibilnost refleksivnega (ilokucijskega) momenta – ta namreč deluje
tudi v strukturaciji semantičnega vesolja ali propozicionalne vsebine (p).
Formulo (p & –p) je namreč mogoče upravičiti takole: p (»levi ekstre-
ne prejudicira glede izbire v paradigmi p-jev. Čeprav za izbiro p-ja poskr-
bi kakšno drugo pravilo ali strategija »najboljše izbire«.
Važno je tole: tisto, kar »f(p)« eksplicira, že proceduralno-
avtomatično izhaja iz predpostavke, saj je mogoče reči »f –«, če in samo
če so M izpolnjeni.
»Performativ« ali ilokucijska formula f je tu zato, da nam na ravni
predpostavljenega »konstativa« proda svojo lastno predpostavko.
***
Primer. Pri klasičnih stalinističnih sodnih (a tudi političnih) obto-
žnicah preseneča njihova arbitrarnost; najostrejšo obliko arbitrarnosti
izražajo obtožbe, ki so notranje protislovne (na primer hkratna obtožba,
da je nekdo »levi ekstremist in kapitalistični agent«). Če izjavo »Obto-
žujem, da p.« prepišemo v formulo »f(p)«, potem protislovno obtož-
bo lahko zapišemo »f (p & –p)«. Ta formula protislovja je samo dosle-
dna izpeljava notranje logike performativa (ilokucijskega dejanja): gre ji
pač samo za to, da podtakne svojo lastno predpostavko: »Izpolnjeni so
pogoji za f (za obtožbo).« Na načelni teoretski ravni potem protislov-
nost propozicionalne vsebine (p & –p) le zaznamuje arbitrarnost te pro-
pozicionalne vsebine; na praktično-pragmatični ravni pa to protislovje
pomeni samo, kako zelo in kako popolnoma so pogoji za »f –« izpol-
njeni, če lahko očitamo kar celotno paradigmo možnih propozicional-
nih vsebin.
Metodološki sklep iz tega zgleda: trojica (F, f, p) sicer resda ni kon-
cept – a ta »nekonceptualnost« je stvar samega »predmeta«, ki naj bi
ga koncept zgrabil. S scientističnega stališča ta koncepcija (Searle) res-
da zgreši svoj predmet – a ta zgrešitev je lažnost objekta samega, na kate-
rega koncepcija meri. Manko koncepta je že vračunan v sam »predmet«
koncepta.
Zato lingvistična analiza svoj predmet »zadene«, prav kolikor ga
»zgreši«.
Tu gre za notranjo mejo epistemološkega horizonta: epistemološko
je lingvistika »še« konstativno usmerjena, zato ne more tematizirati
svojega neuspeha pri problemu ilokucije. Njen neuspeh je negativni vpis
neustreznosti njenih ideoloških predpostavk – ta neuspeh je njena nera-
zumljena samo-kritika.
Da gre za nekaj več kakor le za trivialen spodrsljaj pri ilokuciji, kaže
ireduktibilnost refleksivnega (ilokucijskega) momenta – ta namreč deluje
tudi v strukturaciji semantičnega vesolja ali propozicionalne vsebine (p).
Formulo (p & –p) je namreč mogoče upravičiti takole: p (»levi ekstre-
