Page 86 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 86
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
nasprotnega sklepa, da je razumevanje drugačen »logičen« proces ka-
kor sporočanje; a za naš namen bo zadosti, če preprosto opozorimo, da
je splošno sprejeta predpostavka slehernega ilokucijskega (»performativ-
nega«) dejanja vnaprejšnja solidarnost med govorcem in ogovorjencem,
namreč to, čemur jezikoslovci in filozofi jezika pravijo »priznavanje is-
tih pravil, spoštovanje in poznavanje skupne procedure« – in kar smo
mi interpretirali kot vzajemno, skupno sklicevanje na (»istega«) Dru-
gega.
A kdo je tisti »drugi«, od katerega se vrača k subjektu njegovo la-
stno sporočilo v sprevrnjeni obliki?
A. S stališča izjavljanja izjave dobi legitimacijska implikacija obliko
neskončnega regresa v smislu, v katerem deluje želva Lewisa Carrolla:12
če so izpolnjeni pogoji za izjavo (Pogf(p)), potem bo izjava izrečena; in po-
goji so zagotovljeni; torej bo izjava izrečena – ali:
Če [(če Pogf(p) potem »f(p)«) in Pogf(p)] potem »f(p)«
Ali tudi: če ni zagotovljen Pogf(p), ni mogoče izreči »f(p)«; a Pogf(p)
ne more biti zagotovljen, dokler »f(p)« ni izrečen.
To se pravi, da ima izreka, izjavljanje »f(p)« naravo passage a l’acte,
ki pravzaprav ni utemeljen, vendar s samim svojim izjavljanjem ustana-
vlja svoj temelj, vzpostavlja pogoje za svojo možnost: v tem pomenu je iz-
java »f(p)« performativna – ker sama de facto ustvarja pogoje za svojo
možnost, četudi de iure po konvenciji, s katero se legitimira, pred svo-
jim izjavljanjem ni možna: je nelegitimna, dokler ni izrečena, v trenut-
ku, ko je izrečena, pa se sama legitimira. »f(p)« je v tem smislu avto-le-
gitimizirajoča.
To potezo pokaže tudi semantična analiza, ki pelje v regres ad infi-
nitum:
»f(p)« pomeni »Pogf(p) in zato ‘f(p)’«
»f(p)« pomeni »Pogf(p) in zato ‘f(p)’«
itn.
B. S stališča razumevanja izjave je legitimacijska implikacija izsilje-
na predpostavka. Navedena formula semantične interpretacije namreč v
dejanskosti ne drži, saj se sleherno razumevanje preprosto ustavi ob ugo-
tovitvi, da »f(p)« »res« pomeni sámo sebe. V tem je »skrivnost« refle-
ksivnosti performativne (ilokucijske) formule: namreč to, da ima njen
refleksivni obrat produktiven učinek, saj z golo čisto refleksivnostjo po-
rodi, proizvede pogoje svoje možnosti.
12 Za njegov pogovor med želvo in Ahilom g1.: D. R. Hofstadter, Gödel, Escher, Bach, Harmondsworth
1979.
nasprotnega sklepa, da je razumevanje drugačen »logičen« proces ka-
kor sporočanje; a za naš namen bo zadosti, če preprosto opozorimo, da
je splošno sprejeta predpostavka slehernega ilokucijskega (»performativ-
nega«) dejanja vnaprejšnja solidarnost med govorcem in ogovorjencem,
namreč to, čemur jezikoslovci in filozofi jezika pravijo »priznavanje is-
tih pravil, spoštovanje in poznavanje skupne procedure« – in kar smo
mi interpretirali kot vzajemno, skupno sklicevanje na (»istega«) Dru-
gega.
A kdo je tisti »drugi«, od katerega se vrača k subjektu njegovo la-
stno sporočilo v sprevrnjeni obliki?
A. S stališča izjavljanja izjave dobi legitimacijska implikacija obliko
neskončnega regresa v smislu, v katerem deluje želva Lewisa Carrolla:12
če so izpolnjeni pogoji za izjavo (Pogf(p)), potem bo izjava izrečena; in po-
goji so zagotovljeni; torej bo izjava izrečena – ali:
Če [(če Pogf(p) potem »f(p)«) in Pogf(p)] potem »f(p)«
Ali tudi: če ni zagotovljen Pogf(p), ni mogoče izreči »f(p)«; a Pogf(p)
ne more biti zagotovljen, dokler »f(p)« ni izrečen.
To se pravi, da ima izreka, izjavljanje »f(p)« naravo passage a l’acte,
ki pravzaprav ni utemeljen, vendar s samim svojim izjavljanjem ustana-
vlja svoj temelj, vzpostavlja pogoje za svojo možnost: v tem pomenu je iz-
java »f(p)« performativna – ker sama de facto ustvarja pogoje za svojo
možnost, četudi de iure po konvenciji, s katero se legitimira, pred svo-
jim izjavljanjem ni možna: je nelegitimna, dokler ni izrečena, v trenut-
ku, ko je izrečena, pa se sama legitimira. »f(p)« je v tem smislu avto-le-
gitimizirajoča.
To potezo pokaže tudi semantična analiza, ki pelje v regres ad infi-
nitum:
»f(p)« pomeni »Pogf(p) in zato ‘f(p)’«
»f(p)« pomeni »Pogf(p) in zato ‘f(p)’«
itn.
B. S stališča razumevanja izjave je legitimacijska implikacija izsilje-
na predpostavka. Navedena formula semantične interpretacije namreč v
dejanskosti ne drži, saj se sleherno razumevanje preprosto ustavi ob ugo-
tovitvi, da »f(p)« »res« pomeni sámo sebe. V tem je »skrivnost« refle-
ksivnosti performativne (ilokucijske) formule: namreč to, da ima njen
refleksivni obrat produktiven učinek, saj z golo čisto refleksivnostjo po-
rodi, proizvede pogoje svoje možnosti.
12 Za njegov pogovor med želvo in Ahilom g1.: D. R. Hofstadter, Gödel, Escher, Bach, Harmondsworth
1979.
