Page 77 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 77
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
i2 – prepoznava i1 po konvenciji: »reči, da –p, pomeni, da p« – to je
zdaj idiolektalna konvencija med S in A; pomembno je, da po formalni
strani ta idiolektalna konvencija ni nič drugačna kakor obča konvencija
»reči, da p, pomeni, da p«.
i4 – prepoznava i2 (= »demonstracija« i2 kot intence, namenjene
prepoznavi). – Prav iz tega je jasno, da v nizu intenc i1–4 ni nikakršne re-
gresije v slabo neskončnost; nekateri so namreč teoriji intenc očitali, da
prinaša nujnost oziroma vsaj nevarnost regresije. Zdaj pa vidimo, da ni
nikakršne možnosti za kakšno i5: to, da nadaljnje veriženje intenc ni mo-
žno, je nujen pogoj za uspešno laž v tem smislu laganja na drugo potenco
– in je hkrati zadosten pogoj za vse druge (manj zapletene) primere: na-
mreč za iskreno govorjenje in za »navadno« laž.
D. A opazi S-jev trik spod C in protestira z ugovorom, ki ga nava-
ja šala. S tem pravi ravno to: spregledal, prepoznal, razkrinkal sem tvojo
i4. Torej je dokazana naša trditev o končnosti niza intenc: pogoj za uspe-
šnost »konvencije« spod C je, da se veriženje intenc ustavi pri i4.
Iz povedanega je očitno, da je i4 čista komunikacijska intenca, inten-
ca, da se prek veriženja i1, 2, 3 nekaj sporoči. Na ravni i4 velja tudi mini-
malna konvencija, potrebna za komunikacijo – ali minimalni komuni-
kacijski kontrakt: šele na tej ravni se namreč naslovljenec A sploh lahko
vpiše v intenco nižjega reda i2 (in s tem v i1). Kot jasno kaže stopnja C v
našem zgledu, je šele na ravni i4 prvič intersubjektivnost zares na delu –
ogovorjenec A se prav v i4 in šele v njej dejavno vpiše v konvencijo. Poprej
(na ravni i2 in i1) je namreč konvencija nevtralna glede na čistost ali za-
hrbtnost govorčevih namenov. Na ravni i4 pa mora govorec S v konvenci-
jo všteti, vračunati naslovljenčevo, A-jevo razumevanje komunikacijske
konvencije. Kot minimalni kontrakt je intenca i4 tudi ničelna točka kon-
vencije, mitološka, a dejanska in dejavna točka, ko konvencija še ni nev-
tralno objektivirana – in še ne zajema akterjev S in A v njuni konvencio-
nalni »ravnodušnosti«.
Ker je i4 minimalna konvencija in njen spodnji rob, je irelevantno,
ali je generalna jezikovna konvencija ali idiolektalna konvencija ali spo-
razum ad hoc. Lahko je tudi – kakor prav v primeru judovske šale – para-
zitska konvencija idiolektalne narave na podlagi splošne jezikovne kon-
vencije.
Zato lahko izoblikujemo ta splošni sklep: i4 umesti i2 kot intendira-
no prepoznavi glede na neko konvencijo, ki povezuje i1 z i2, tj. ki povezu-
je intenco, sprožiti pri A odgovor r, z intenco, da bi bila ta i1 prepoznana.
i2 – prepoznava i1 po konvenciji: »reči, da –p, pomeni, da p« – to je
zdaj idiolektalna konvencija med S in A; pomembno je, da po formalni
strani ta idiolektalna konvencija ni nič drugačna kakor obča konvencija
»reči, da p, pomeni, da p«.
i4 – prepoznava i2 (= »demonstracija« i2 kot intence, namenjene
prepoznavi). – Prav iz tega je jasno, da v nizu intenc i1–4 ni nikakršne re-
gresije v slabo neskončnost; nekateri so namreč teoriji intenc očitali, da
prinaša nujnost oziroma vsaj nevarnost regresije. Zdaj pa vidimo, da ni
nikakršne možnosti za kakšno i5: to, da nadaljnje veriženje intenc ni mo-
žno, je nujen pogoj za uspešno laž v tem smislu laganja na drugo potenco
– in je hkrati zadosten pogoj za vse druge (manj zapletene) primere: na-
mreč za iskreno govorjenje in za »navadno« laž.
D. A opazi S-jev trik spod C in protestira z ugovorom, ki ga nava-
ja šala. S tem pravi ravno to: spregledal, prepoznal, razkrinkal sem tvojo
i4. Torej je dokazana naša trditev o končnosti niza intenc: pogoj za uspe-
šnost »konvencije« spod C je, da se veriženje intenc ustavi pri i4.
Iz povedanega je očitno, da je i4 čista komunikacijska intenca, inten-
ca, da se prek veriženja i1, 2, 3 nekaj sporoči. Na ravni i4 velja tudi mini-
malna konvencija, potrebna za komunikacijo – ali minimalni komuni-
kacijski kontrakt: šele na tej ravni se namreč naslovljenec A sploh lahko
vpiše v intenco nižjega reda i2 (in s tem v i1). Kot jasno kaže stopnja C v
našem zgledu, je šele na ravni i4 prvič intersubjektivnost zares na delu –
ogovorjenec A se prav v i4 in šele v njej dejavno vpiše v konvencijo. Poprej
(na ravni i2 in i1) je namreč konvencija nevtralna glede na čistost ali za-
hrbtnost govorčevih namenov. Na ravni i4 pa mora govorec S v konvenci-
jo všteti, vračunati naslovljenčevo, A-jevo razumevanje komunikacijske
konvencije. Kot minimalni kontrakt je intenca i4 tudi ničelna točka kon-
vencije, mitološka, a dejanska in dejavna točka, ko konvencija še ni nev-
tralno objektivirana – in še ne zajema akterjev S in A v njuni konvencio-
nalni »ravnodušnosti«.
Ker je i4 minimalna konvencija in njen spodnji rob, je irelevantno,
ali je generalna jezikovna konvencija ali idiolektalna konvencija ali spo-
razum ad hoc. Lahko je tudi – kakor prav v primeru judovske šale – para-
zitska konvencija idiolektalne narave na podlagi splošne jezikovne kon-
vencije.
Zato lahko izoblikujemo ta splošni sklep: i4 umesti i2 kot intendira-
no prepoznavi glede na neko konvencijo, ki povezuje i1 z i2, tj. ki povezu-
je intenco, sprožiti pri A odgovor r, z intenco, da bi bila ta i1 prepoznana.
