Page 80 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 80
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
2. Vse druge PI, pri katerih je PV enaka 2 ali večja od 2.
Problem, ki se tu vsiljuje in zaradi katerega smo to razlikovanje sploh
vpeljali, je v tem, da je vseeno, če rečem, da ima govorec pri prvem tipu
PI eno samo izbiro, ali če rečem, da nima izbire. Govorec namreč ne izbi-
ra (kolikor izbira) med to ali ono izjavno vsebino, pač pa izbira na sami
ravni izjavljanja med tem, ali bo izjavo izrekel ali je ne bo izrekel. Torej
se izbira ne dogaja na ravni p, temveč že prej na ravni vprašanja »iloku-
cijsko dejanje: da ali ne?«; gre torej za izbiro »ali F(p) ali nič«. Zato ta
izbira ne zadeva p in je torej res, da velja bizarna enačba »PV = 1 je ena-
ko PV = 0«.
Poleg tega je taka situacija, da bi imel govorec možnost izbire »izja-
vljanje: da ali ne«, prej izjema kakor pravilo. Kanonične situacije pri pr-
vem tipu PI (kjer je PV = 1) so take, da govorec pravzaprav nima izbire:
PI te prve vrste so torej ritualna dejanja.
A če so in kolikor so ritualna dejanja, tedaj zares trenutno in učin-
kovito strukturirajo govorno situacijo: tako rekoč avtomatično izpolni-
jo zahteve 1–3, s katerimi smo določili PI. A če tako uspešno izpolnjujejo
te pogoje, to pomeni samo, da te PI neposredno prehajajo v perlokucijo.
Prav ta posledica je paradoksna in je v protislovju z našimi hipote-
tičnimi izhodišči: pomeni namreč, da je najzanesljivejše in »najbolj po-
srečeno« ilokucijsko dejanje tisto, pri katerem je prava ilokucijska razse-
žnost že vnaprej postavljena v oklepaj. Tisto, za kar smo postavili, da bi
moralo biti ilokucijsko dejanje par excellence, je zgolj degenerirana obli-
ka ilokucije.
Na eni strani se pri teh najbolj »čistih« PI ilokucija razpušča v per-
lokucijo; na drugi strani pa pada nazaj v lokucijo. Na primer izjava »Od-
piram sestanek.« ne bi delovala, če je naslovljenci ne bi slišali; a njen spe-
cifični način ne-posrečenosti bi tedaj pripadal ravni lokucije, ne ilokuci-
je, s čimer bi bil prekršen pogoj št. 3.
Če se potemtakem dejanskost ilokucijskega dejanja začne bliža-
ti svojemu pojmu, se s samim tem približevanjem začne tudi razkrajati;
bliže ko je pojmu, manj je je dejansko. Popolna ilokucija ni ilokucija. –
Ali to pomeni, da je »dvoumnost« nujna sestavina ilokucije? ali to po-
meni, da je pojem ilokucije sam v sebi protisloven? Če torej na eni strani
dejanskost ne more zaobjeti svojega pojma, ne da bi se odpravila kot de-
janskost tega pojma – na strani teorije to pomeni, da so težave z defini-
cijo ilokucije, težave z razmejitvijo-obmejitvijo ilokucijske ravni itn. na-
čelne narave; to pač pomeni, da ilokucije načelno ni mogoče definirati.
Potemtakem pojem ilokucije in iz njega izpeljani pojmi niso koncepti.
2. Vse druge PI, pri katerih je PV enaka 2 ali večja od 2.
Problem, ki se tu vsiljuje in zaradi katerega smo to razlikovanje sploh
vpeljali, je v tem, da je vseeno, če rečem, da ima govorec pri prvem tipu
PI eno samo izbiro, ali če rečem, da nima izbire. Govorec namreč ne izbi-
ra (kolikor izbira) med to ali ono izjavno vsebino, pač pa izbira na sami
ravni izjavljanja med tem, ali bo izjavo izrekel ali je ne bo izrekel. Torej
se izbira ne dogaja na ravni p, temveč že prej na ravni vprašanja »iloku-
cijsko dejanje: da ali ne?«; gre torej za izbiro »ali F(p) ali nič«. Zato ta
izbira ne zadeva p in je torej res, da velja bizarna enačba »PV = 1 je ena-
ko PV = 0«.
Poleg tega je taka situacija, da bi imel govorec možnost izbire »izja-
vljanje: da ali ne«, prej izjema kakor pravilo. Kanonične situacije pri pr-
vem tipu PI (kjer je PV = 1) so take, da govorec pravzaprav nima izbire:
PI te prve vrste so torej ritualna dejanja.
A če so in kolikor so ritualna dejanja, tedaj zares trenutno in učin-
kovito strukturirajo govorno situacijo: tako rekoč avtomatično izpolni-
jo zahteve 1–3, s katerimi smo določili PI. A če tako uspešno izpolnjujejo
te pogoje, to pomeni samo, da te PI neposredno prehajajo v perlokucijo.
Prav ta posledica je paradoksna in je v protislovju z našimi hipote-
tičnimi izhodišči: pomeni namreč, da je najzanesljivejše in »najbolj po-
srečeno« ilokucijsko dejanje tisto, pri katerem je prava ilokucijska razse-
žnost že vnaprej postavljena v oklepaj. Tisto, za kar smo postavili, da bi
moralo biti ilokucijsko dejanje par excellence, je zgolj degenerirana obli-
ka ilokucije.
Na eni strani se pri teh najbolj »čistih« PI ilokucija razpušča v per-
lokucijo; na drugi strani pa pada nazaj v lokucijo. Na primer izjava »Od-
piram sestanek.« ne bi delovala, če je naslovljenci ne bi slišali; a njen spe-
cifični način ne-posrečenosti bi tedaj pripadal ravni lokucije, ne ilokuci-
je, s čimer bi bil prekršen pogoj št. 3.
Če se potemtakem dejanskost ilokucijskega dejanja začne bliža-
ti svojemu pojmu, se s samim tem približevanjem začne tudi razkrajati;
bliže ko je pojmu, manj je je dejansko. Popolna ilokucija ni ilokucija. –
Ali to pomeni, da je »dvoumnost« nujna sestavina ilokucije? ali to po-
meni, da je pojem ilokucije sam v sebi protisloven? Če torej na eni strani
dejanskost ne more zaobjeti svojega pojma, ne da bi se odpravila kot de-
janskost tega pojma – na strani teorije to pomeni, da so težave z defini-
cijo ilokucije, težave z razmejitvijo-obmejitvijo ilokucijske ravni itn. na-
čelne narave; to pač pomeni, da ilokucije načelno ni mogoče definirati.
Potemtakem pojem ilokucije in iz njega izpeljani pojmi niso koncepti.
