Page 75 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 75
tislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
kreno, odprto, odkrito itn. To jamstvo iskrenosti je zagotovljeno »na
prazno«, doseženo je s čisto repeticijo prepoznave.
Izjavo Juda, ki se pritožuje, lahko torej razčlenimo takole:
»Hočeš, da bi prepoznal (i4)
tvojo intenco, da prepoznam tvojo izjavo, da p, (i2)
kot namenjeno temu, da v meni zbudi vero, da –p.« (i1)
S preprostim kriterijem, ki upošteva navzočnost eksplicitnega kon-
vencionalnega markerja za posamezne intence (+) ali njegovo odsotnost
(–) v izjavi, lahko zdaj formuliramo razlike med tipi izjav, o katerih go-
vori že Austin:
Eksplicitni performativ (»I apologise« – »Opravičujem se«): i4 +
i2 +
i1 +
Primarni performativ (»I am sorry« – »Žal mi je«): i4 +
i2 +
i1 –
Odsotnost ilokucijske formule (reducirani tip ali deskriptivni tip:
»I feel sorry« – »To me navdaja z žalostjo«): i4 +
i2 –
i1 –
Med pogosta govorna dejanja pa sodijo tista govorna dejanja, katerih
intence ni mogoče priznati – pri katerih je prikrivanje intenc in njiho-
va načelna »nepriznavljivost« konstitutivna razsežnost samega govor-
nega dejanja; to so celo tista dejanja, ki so po svoji perlokucijski razse-
žnosti »najmočnejša«, na primer namigovanje, insinuiranje, zapeljeva-
nje, žaljenje itn. Za vsa ta dejanja je prav značilno, da nimajo ilokucijskih
formul – glagoli, ki jih opisujejo, nikoli ne morejo delovati kot »perfor-
mativi«, narobe, pogoj za učinkovitost je prav, da »opis« ostane prikrit.
To so prava anti-performativna govorna dejanja: če je pri pravih perfor-
mativih »izreči = storiti«, »saying = doing«, pa tu velja narobe – »do-
ing = not saying«.
Pri teh dejanjih delujejo posamezne intence specifično:
intenca i1 je »non-avowable«, ni je mogoče priznati in se je ne sme pri-
znati (nemogoče je prepovedano, tipična strukturna umestitev tabuja)
intenca i2 je v tem, da i1 ne sme biti prepoznana, in je sama »non-avowa-
ble«, torej v istem statusu kakor i1
intenca i4 pa sporoča, da je nekaj treba prepoznati; prikriva, kaj je prepo-
znati, a razodeva, da je treba prepoznati
kreno, odprto, odkrito itn. To jamstvo iskrenosti je zagotovljeno »na
prazno«, doseženo je s čisto repeticijo prepoznave.
Izjavo Juda, ki se pritožuje, lahko torej razčlenimo takole:
»Hočeš, da bi prepoznal (i4)
tvojo intenco, da prepoznam tvojo izjavo, da p, (i2)
kot namenjeno temu, da v meni zbudi vero, da –p.« (i1)
S preprostim kriterijem, ki upošteva navzočnost eksplicitnega kon-
vencionalnega markerja za posamezne intence (+) ali njegovo odsotnost
(–) v izjavi, lahko zdaj formuliramo razlike med tipi izjav, o katerih go-
vori že Austin:
Eksplicitni performativ (»I apologise« – »Opravičujem se«): i4 +
i2 +
i1 +
Primarni performativ (»I am sorry« – »Žal mi je«): i4 +
i2 +
i1 –
Odsotnost ilokucijske formule (reducirani tip ali deskriptivni tip:
»I feel sorry« – »To me navdaja z žalostjo«): i4 +
i2 –
i1 –
Med pogosta govorna dejanja pa sodijo tista govorna dejanja, katerih
intence ni mogoče priznati – pri katerih je prikrivanje intenc in njiho-
va načelna »nepriznavljivost« konstitutivna razsežnost samega govor-
nega dejanja; to so celo tista dejanja, ki so po svoji perlokucijski razse-
žnosti »najmočnejša«, na primer namigovanje, insinuiranje, zapeljeva-
nje, žaljenje itn. Za vsa ta dejanja je prav značilno, da nimajo ilokucijskih
formul – glagoli, ki jih opisujejo, nikoli ne morejo delovati kot »perfor-
mativi«, narobe, pogoj za učinkovitost je prav, da »opis« ostane prikrit.
To so prava anti-performativna govorna dejanja: če je pri pravih perfor-
mativih »izreči = storiti«, »saying = doing«, pa tu velja narobe – »do-
ing = not saying«.
Pri teh dejanjih delujejo posamezne intence specifično:
intenca i1 je »non-avowable«, ni je mogoče priznati in se je ne sme pri-
znati (nemogoče je prepovedano, tipična strukturna umestitev tabuja)
intenca i2 je v tem, da i1 ne sme biti prepoznana, in je sama »non-avowa-
ble«, torej v istem statusu kakor i1
intenca i4 pa sporoča, da je nekaj treba prepoznati; prikriva, kaj je prepo-
znati, a razodeva, da je treba prepoznati
