Page 74 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 74
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
sti nas zanima, kako sleherna »prepoznava« intence via facti proizvede
»prepoznavnost« te intence: subjektivno dejanje »prepoznave« usta-
novi objektivno dejstvo »prepoznavnosti«:
SA
i1 r (pri trditvah, npr.: verovanje, prepričanje, da S verjame, da p)
i2 prepoznava i1 = prepoznavnost i1
i4 prepoznava i2 = prepoznavnost i2 in iskrenost (»avowability«) i1
Intenca i2 torej predpostavlja neko konvencionalno sredstvo (»con-
ventional device«, dogovorni pripomoček, tj. dogovorno pravilo), ki po-
vezuje i1 in i2: ta konvencionalni pomoček zagotovi, da je i2 sploh mogo-
če prepoznati.
Intenca i4 pa predpostavlja konvencionalni pomoček, ki prav tako
zadeva prepoznavnost i2 in ki zagotovi, da je i2 mogoče sprejeti kot pre-
poznavi namenjeno intenco, kot ne le »prepoznavno«, ampak tudi
»prepoznavljivo«, tj. iskreno, odkrito, »overt« intenco.
Ta razlika med i2 in i4 bo jasnejša, če jo ponazorimo z vicem o dveh
Judih, ki skupaj potujeta z vlakom in ki oba verjameta v antisemitski
predsodek, da Judje lažejo (zgled navaja Freud v Vicu in njegovem raz-
merju z nezavednim). Juda se pogovarjata, kam kateri potuje, potem pa
eden reče drugemu: »Pa si res lažnivec! Praviš mi, da potuješ v Krakov,
da bi jaz mislil, da greš v Lemberg. Ampak jaz dobro vem, da greš res v
Krakov. Čemu potem lažeš?«
Jud, ki se pritožuje, govori v imenu neke konvencije – namreč impli-
citnega pravila (ki tu deluje ironično kot konstitutivno pravilo neke – ju-
dovske – skupnosti), ki pravi: »prepoznaj i2 kot zavajanje in i1 kot napač-
no – beri i1 inverzno«.11
Ta konvencija deluje na ravni i4: splošno sporočilo intence i4 potem-
takem sporoča prav to – »prepoznaj i2 kot pripadajočo konvenciji X«.
Intenca i4 potemtakem pravilno umesti i2 glede na i1: pomaga nam,
da razumemo i2 tako, kot je »mišljena«, pomaga nam torej, da pridemo
do pravilnega (govorčevemu namenu ustreznega) razumevanja i1. Ali z
drugimi besedami: i4 suplira, nadomešča manko konvencije na ravni i2.
Intenca i1 potemtakem sploh ne more doseči odziva r v ogovorjencu
A, če ji ne pomagata, če ji ne suplirata dodatni intenci (i2, i4).
i2 nam torej veleva in omogoča prepoznati i1 v njeni specifični pove-
zavi z r; pomaga nam razumeti, »kaj S hoče«;
i4 pa nam omogoča prepoznati i2 v njeni povezavi z i1–r; pomaga
nam razumeti, »da S nekaj hoče«, pa tudi, »kako hoče« – namreč is-
11 V zborniku The Philosophy of Language (nav. d., str. 46) Searle navaja Wittgensteina za zgled podobne
»konvencije«: »saying that p, meaning that –p.«
sti nas zanima, kako sleherna »prepoznava« intence via facti proizvede
»prepoznavnost« te intence: subjektivno dejanje »prepoznave« usta-
novi objektivno dejstvo »prepoznavnosti«:
SA
i1 r (pri trditvah, npr.: verovanje, prepričanje, da S verjame, da p)
i2 prepoznava i1 = prepoznavnost i1
i4 prepoznava i2 = prepoznavnost i2 in iskrenost (»avowability«) i1
Intenca i2 torej predpostavlja neko konvencionalno sredstvo (»con-
ventional device«, dogovorni pripomoček, tj. dogovorno pravilo), ki po-
vezuje i1 in i2: ta konvencionalni pomoček zagotovi, da je i2 sploh mogo-
če prepoznati.
Intenca i4 pa predpostavlja konvencionalni pomoček, ki prav tako
zadeva prepoznavnost i2 in ki zagotovi, da je i2 mogoče sprejeti kot pre-
poznavi namenjeno intenco, kot ne le »prepoznavno«, ampak tudi
»prepoznavljivo«, tj. iskreno, odkrito, »overt« intenco.
Ta razlika med i2 in i4 bo jasnejša, če jo ponazorimo z vicem o dveh
Judih, ki skupaj potujeta z vlakom in ki oba verjameta v antisemitski
predsodek, da Judje lažejo (zgled navaja Freud v Vicu in njegovem raz-
merju z nezavednim). Juda se pogovarjata, kam kateri potuje, potem pa
eden reče drugemu: »Pa si res lažnivec! Praviš mi, da potuješ v Krakov,
da bi jaz mislil, da greš v Lemberg. Ampak jaz dobro vem, da greš res v
Krakov. Čemu potem lažeš?«
Jud, ki se pritožuje, govori v imenu neke konvencije – namreč impli-
citnega pravila (ki tu deluje ironično kot konstitutivno pravilo neke – ju-
dovske – skupnosti), ki pravi: »prepoznaj i2 kot zavajanje in i1 kot napač-
no – beri i1 inverzno«.11
Ta konvencija deluje na ravni i4: splošno sporočilo intence i4 potem-
takem sporoča prav to – »prepoznaj i2 kot pripadajočo konvenciji X«.
Intenca i4 potemtakem pravilno umesti i2 glede na i1: pomaga nam,
da razumemo i2 tako, kot je »mišljena«, pomaga nam torej, da pridemo
do pravilnega (govorčevemu namenu ustreznega) razumevanja i1. Ali z
drugimi besedami: i4 suplira, nadomešča manko konvencije na ravni i2.
Intenca i1 potemtakem sploh ne more doseči odziva r v ogovorjencu
A, če ji ne pomagata, če ji ne suplirata dodatni intenci (i2, i4).
i2 nam torej veleva in omogoča prepoznati i1 v njeni specifični pove-
zavi z r; pomaga nam razumeti, »kaj S hoče«;
i4 pa nam omogoča prepoznati i2 v njeni povezavi z i1–r; pomaga
nam razumeti, »da S nekaj hoče«, pa tudi, »kako hoče« – namreč is-
11 V zborniku The Philosophy of Language (nav. d., str. 46) Searle navaja Wittgensteina za zgled podobne
»konvencije«: »saying that p, meaning that –p.«
