Page 73 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 73
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
i2; i4 je torej v tem, da S svojo i2 izroča A-ju v prepoznavo kot prepoznav-
no, prepoznavi namenjeno intenco. Če upoštevamo še nekatera nadaljnja
Strawsonova pojasnila, je mogoče sleherno izjavo analizirati v množico
tehle štirih intenc:
i1: intenca, da bi v A izzval odziv r, pa naj je mišljena iskreno ali ne-
iskreno
i2: intenca, da bi A prepoznal i1 kot iskreno intenco, da bi jo prepo-
znal »brezpogojno«
i3: intenca, da bi i2 (in skupaj z njo i1: tj. »prepoznava govorčeve in-
tence, da bi zbudil določen odziv, kot prepoznavi namenjene intence«)
bila razlog ali vsaj glavni razlog za odziv r
i4: intenca, da bi A prepoznal i2: s tem, da ogovorjenec A konsumira
i4, tj. prepoznava i2 kot prepoznavi namenjeno intenco, tej intenci i2 (in z
njo intenci i1) podeli odkritosrčnost (»avowability«, »priznavljivost«) –
in torej i2 ratificira kot prepoznavi namenjeno in prepoznavno, i1 pa kot
iskreno (pa naj bo ta ratifikacija upravičena ali ne)
Že na tej stopnji je vredno opozoriti, da izhajamo iz i1, na ravni ka-
tere je opozicija »iskrenost/neiskrenost« nepertinentna, tj. ne-odločlji-
va, končamo pa z i4, katere ustrezni sprejem, »konsumacija« avtomatič-
no prizna i1 in i2 iskrenost, odkritosrčnost, status namer, ki sta taki, ka-
kršni se kažeta.
Po našem mnenju dela Strawson napako, da Griceovo teorijo nepo-
sredno prenese na problematiko ilokucijskih dejanj, da torej ravna, ka-
kor da bi Griceova teorija bila neposredno (izključno ali tudi) teorija ilo-
kucije. Menimo namreč, da je treba ilokucijo umestiti na raven i4: prav
na tej ravni velja enačba »naming = saying = doing (an act)«; zadosti bo,
če opozorimo, da je i4 najbolj eksplicitno in zadovoljivo zadoščeno prav z
eksplicitnim performativom.
Teorije ilokucij namreč sploh ne moremo umestiti v Griceovo teori-
jo intenc, če ji ne dodamo še četrte (Strawsonove) intence. Tu, v i4, je tudi
kraj slepila, »prevare«, ki je lahko najprej tudi »zavestna«: intence i1, i2,
i3 so glede iskrenosti i1 nevtralne; medtem ko i4 implicitno razglasi i1 za
iskreno namero – prav zato, ker »eksplicira« i2 in s tem za nazaj pode-
ljuje i1 in i2 »avowability«, odkritosrčno namenjenost prepoznanju: po
imanentnih etičnih predpostavkah ordinary language philosophy to po-
meni neposredno isto, kakor če bi i1 neposredno razglasili za »iskreno«.
To lahko nazorneje pokažemo, če v eno kolono razvrstimo govor-
čeve (S) intence, v drugo pa učinke, ki jih te intence (če se udejanjijo, če
so sprejete, torej – »razumljene«) proizvedejo pri ogovorjencu (A); zla-
i2; i4 je torej v tem, da S svojo i2 izroča A-ju v prepoznavo kot prepoznav-
no, prepoznavi namenjeno intenco. Če upoštevamo še nekatera nadaljnja
Strawsonova pojasnila, je mogoče sleherno izjavo analizirati v množico
tehle štirih intenc:
i1: intenca, da bi v A izzval odziv r, pa naj je mišljena iskreno ali ne-
iskreno
i2: intenca, da bi A prepoznal i1 kot iskreno intenco, da bi jo prepo-
znal »brezpogojno«
i3: intenca, da bi i2 (in skupaj z njo i1: tj. »prepoznava govorčeve in-
tence, da bi zbudil določen odziv, kot prepoznavi namenjene intence«)
bila razlog ali vsaj glavni razlog za odziv r
i4: intenca, da bi A prepoznal i2: s tem, da ogovorjenec A konsumira
i4, tj. prepoznava i2 kot prepoznavi namenjeno intenco, tej intenci i2 (in z
njo intenci i1) podeli odkritosrčnost (»avowability«, »priznavljivost«) –
in torej i2 ratificira kot prepoznavi namenjeno in prepoznavno, i1 pa kot
iskreno (pa naj bo ta ratifikacija upravičena ali ne)
Že na tej stopnji je vredno opozoriti, da izhajamo iz i1, na ravni ka-
tere je opozicija »iskrenost/neiskrenost« nepertinentna, tj. ne-odločlji-
va, končamo pa z i4, katere ustrezni sprejem, »konsumacija« avtomatič-
no prizna i1 in i2 iskrenost, odkritosrčnost, status namer, ki sta taki, ka-
kršni se kažeta.
Po našem mnenju dela Strawson napako, da Griceovo teorijo nepo-
sredno prenese na problematiko ilokucijskih dejanj, da torej ravna, ka-
kor da bi Griceova teorija bila neposredno (izključno ali tudi) teorija ilo-
kucije. Menimo namreč, da je treba ilokucijo umestiti na raven i4: prav
na tej ravni velja enačba »naming = saying = doing (an act)«; zadosti bo,
če opozorimo, da je i4 najbolj eksplicitno in zadovoljivo zadoščeno prav z
eksplicitnim performativom.
Teorije ilokucij namreč sploh ne moremo umestiti v Griceovo teori-
jo intenc, če ji ne dodamo še četrte (Strawsonove) intence. Tu, v i4, je tudi
kraj slepila, »prevare«, ki je lahko najprej tudi »zavestna«: intence i1, i2,
i3 so glede iskrenosti i1 nevtralne; medtem ko i4 implicitno razglasi i1 za
iskreno namero – prav zato, ker »eksplicira« i2 in s tem za nazaj pode-
ljuje i1 in i2 »avowability«, odkritosrčno namenjenost prepoznanju: po
imanentnih etičnih predpostavkah ordinary language philosophy to po-
meni neposredno isto, kakor če bi i1 neposredno razglasili za »iskreno«.
To lahko nazorneje pokažemo, če v eno kolono razvrstimo govor-
čeve (S) intence, v drugo pa učinke, ki jih te intence (če se udejanjijo, če
so sprejete, torej – »razumljene«) proizvedejo pri ogovorjencu (A); zla-
