Page 72 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 72
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
streljajo na filmsko platno, o gledalcu, ki da je nekoč opozoril Cezar-
ja (Shakespearovega), da ga nameravajo ubiti, naposled o igralcu, ki se je
tako vživel v Hamletovo vlogo, da je zares zaklal Polonija: vse to so zlob-
ne fikcije, a kot fikcije imajo svojo raison d’ être, njihova gola možnost
utemeljuje ontološki status umetnine. Ker nekdo drugi lahko verjame,
meni ni treba verjeti. Pri tem za delegacijo te »totalne iluzije« zadošča
prav fikcija, prav iluzija – in zgolj ta »meta-iluzija« je zares totalna: nih-
če še ni nikoli videl, da bi Hamlet zares zabodel Polonija, da bi Črnogo-
rec streljal … a tudi o mitih nikoli nihče ne postavlja vprašanja, ali je mit
resničen ali neresničen. Še več: če bi se to »zares« zgodilo, bi bilo trav-
matično, v najboljšem primeru bi zbudilo smeh – ta benigni modus trav-
matične navzočnosti. Če bi se to zares zgodilo, bi nastopilo kot lacano-
vski réel. – Tako tudi Tit Livij poroča, kako je neki odlični bojevnik
ustavil sovražno vojsko s samo močjo svojega besnega pogleda, potem pa
kot dober kritičen zgodovinar doda: »rem ausus plus famae habituram
ad posteros quam fidei« – stvari sicer ni kaj dosti verjeti, a ni zato nič
manj zgled vrline za potomce; državotvorna iluzija in zgodovinska resni-
ca preprosto ne delujeta na isti ravni.
Intenca
Izhajali bomo iz Strawsonovega prevoda problematike ilokucije iz
konvencionalističnega (Austinovega) besedišča v intencijsko (Griceovo)
besedišče.10 Strawson najprej prevzame Griceovo definicijo ne-naravne-
ga pomena izjave I (»ne-naravni«: ustreza saussurovskemu konceptu
»nemotiviranosti«, »arbitrarnosti«; »pomen«: angl. meaning; tu gre
za izjavni pomen, ki ga terminsko imenujejo tudi »speaker’s meaning«,
govorčev pomen, tj. pomen izjave v smislu, v katerem jo govorec izreka,
»misli«); ta pomen je mogoče razstaviti v strukturo treh intenc (»S«
pomeni govorca, subjekt izjavljanja; »A« pomeni naslovljenca, ogovor-
jenca, ki je subjektov »alter« ali »audience«):
»S hoče s tem, da izjavi I, nekaj ne-naravno reči, če: ima intenco (i1),
da z izjavljanjem I pri poslušalcu A izzove odziv r, in ima intenco (i2), da
A prepozna njegovo (S-jevo) intenco (i1), in ima intenco (i3), da to, da je
A prepoznal njegovo intenco (i1), deluje kot razlog ali kot del razloga, da
se bo A na I odzval z odzivom r.«
Strawson meni, da je tem trem Griceovim intencam treba dodati še
četrto – i4, ki je v tem, da S namerava, da bi A prepoznal njegovo intenco
10 Potrebno gradivo je zbrano v zborniku The Philosophy of Language, nav. d. Zelo jasen in pregleden opis
problematike s filozofskim komentarjem daje N. Miščević v knjigi Jezik kot dejavnost, Ljubljana 1983
(za naše vprašanje gl. zlasti Dodatek II: Strawsonova kritika Austina).
streljajo na filmsko platno, o gledalcu, ki da je nekoč opozoril Cezar-
ja (Shakespearovega), da ga nameravajo ubiti, naposled o igralcu, ki se je
tako vživel v Hamletovo vlogo, da je zares zaklal Polonija: vse to so zlob-
ne fikcije, a kot fikcije imajo svojo raison d’ être, njihova gola možnost
utemeljuje ontološki status umetnine. Ker nekdo drugi lahko verjame,
meni ni treba verjeti. Pri tem za delegacijo te »totalne iluzije« zadošča
prav fikcija, prav iluzija – in zgolj ta »meta-iluzija« je zares totalna: nih-
če še ni nikoli videl, da bi Hamlet zares zabodel Polonija, da bi Črnogo-
rec streljal … a tudi o mitih nikoli nihče ne postavlja vprašanja, ali je mit
resničen ali neresničen. Še več: če bi se to »zares« zgodilo, bi bilo trav-
matično, v najboljšem primeru bi zbudilo smeh – ta benigni modus trav-
matične navzočnosti. Če bi se to zares zgodilo, bi nastopilo kot lacano-
vski réel. – Tako tudi Tit Livij poroča, kako je neki odlični bojevnik
ustavil sovražno vojsko s samo močjo svojega besnega pogleda, potem pa
kot dober kritičen zgodovinar doda: »rem ausus plus famae habituram
ad posteros quam fidei« – stvari sicer ni kaj dosti verjeti, a ni zato nič
manj zgled vrline za potomce; državotvorna iluzija in zgodovinska resni-
ca preprosto ne delujeta na isti ravni.
Intenca
Izhajali bomo iz Strawsonovega prevoda problematike ilokucije iz
konvencionalističnega (Austinovega) besedišča v intencijsko (Griceovo)
besedišče.10 Strawson najprej prevzame Griceovo definicijo ne-naravne-
ga pomena izjave I (»ne-naravni«: ustreza saussurovskemu konceptu
»nemotiviranosti«, »arbitrarnosti«; »pomen«: angl. meaning; tu gre
za izjavni pomen, ki ga terminsko imenujejo tudi »speaker’s meaning«,
govorčev pomen, tj. pomen izjave v smislu, v katerem jo govorec izreka,
»misli«); ta pomen je mogoče razstaviti v strukturo treh intenc (»S«
pomeni govorca, subjekt izjavljanja; »A« pomeni naslovljenca, ogovor-
jenca, ki je subjektov »alter« ali »audience«):
»S hoče s tem, da izjavi I, nekaj ne-naravno reči, če: ima intenco (i1),
da z izjavljanjem I pri poslušalcu A izzove odziv r, in ima intenco (i2), da
A prepozna njegovo (S-jevo) intenco (i1), in ima intenco (i3), da to, da je
A prepoznal njegovo intenco (i1), deluje kot razlog ali kot del razloga, da
se bo A na I odzval z odzivom r.«
Strawson meni, da je tem trem Griceovim intencam treba dodati še
četrto – i4, ki je v tem, da S namerava, da bi A prepoznal njegovo intenco
10 Potrebno gradivo je zbrano v zborniku The Philosophy of Language, nav. d. Zelo jasen in pregleden opis
problematike s filozofskim komentarjem daje N. Miščević v knjigi Jezik kot dejavnost, Ljubljana 1983
(za naše vprašanje gl. zlasti Dodatek II: Strawsonova kritika Austina).
