Page 71 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 71
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
vsko obdobje in pomakniti letnico ustanovitve Rima na leto 630 pr. n.
št.. Ne sklepa torej, da je kraljevsko obdobje mitološko, pač pa samo, da
je odmera časa napačna. A zadeva z referenco in predikati je vseeno za-
pletena; polemika francoskega zgodovinarja V. Leclerca (iz leta 1838) je
sicer pregnana, a v naši luči je v njej zrno epistemološke težave:9 ali naj
namreč iz rimske zgodovine zbrišemo Cezarja, ker naj bi se ob njegovi
smrti na nebu prikazala zvezda, in izvržemo Avgusta, ker naj bi ga bil za-
plodil Apolon, spremenjen v kačo?
Tako nam ne preostane drugega, kakor da ravnamo natančno tako
kot Tukidides: da privzamemo, da imenski izraz referira, potem pa pre-
sejemo predikate, ki jih izročilo (in v naši jezikovni optiki je pač vsa ve-
dnost le »izročilo«) pripisuje objektu reference; pri Avgustu in Cezarju
bomo našli zadosti predikatov, na podlagi katerih bomo svojo referenci-
alno predpostavko lahko upravičili – a tudi Tukidides je našel predikat,
na katerega je lahko oprl predpostavko o Minosu.
A kakorkoli kritično bomo ravnali, vselej bomo ravnali na podlagi
specifične forme razumljivosti, ki nam jo .je vsilila konstativna izjava. Če
se vrnemo k izhodiščnemu problemu govorca, ki se prepusti konvenciji,
ki jo s svojo izjavo prav šele vzpostavlja: s tem, da se govorec (fetišistično)
prepusti »konvenciji«, samo predpostavi (specifično) razumljivost svo-
je izjave. In sprejemniku izjave ne preostane nič drugega, kakor da izha-
ja prav iz te (specifične) forme razumljivosti, tj. od točke, kamor ga po-
saja ilokucijska moč izjave kot na kraj, od koder je izjavo edinole mogo-
če razumeti.
Konvencija ni nič drugega kakor v ali za razumljivost urejeno polje
označevalcev: torej polje velikega Drugega brez manka; polje Drugega, ki
ga zapolnjuje hipoteza o »razumljivosti«, tj. predpostavka subjekta, za
katerega se predpostavlja, da »razume« (da ve – da pozna konvencional-
no urejenost). Sama ta predpostavka o razumljivosti je – predpostavka za
(»dejansko«) razumevanje.
Ekskurz v lepo umetnost
Zgornje opombe lahko podpremo še z nasprotnim dokazom: zakaj
je, denimo, gledališče (ali sleherna forma umetnostnega spektakla) samo
»namišljena« resničnost, samo quasi-realnost? – Zato, ker si lahko re-
čemo: »Saj to ni res, to je samo gledališče.« A kaj je predpostavka za to
higienično mentalno operacijo? To, da točko iluzije lahko delegiramo na
drugega. V tem je simptomalna vrednost anekdot o Črnogorcih, ki da
9 O tej problematiki gl. P. Veyne, Entre le mythe et l’histoire, Diogène 30 (1981), št. 113.
vsko obdobje in pomakniti letnico ustanovitve Rima na leto 630 pr. n.
št.. Ne sklepa torej, da je kraljevsko obdobje mitološko, pač pa samo, da
je odmera časa napačna. A zadeva z referenco in predikati je vseeno za-
pletena; polemika francoskega zgodovinarja V. Leclerca (iz leta 1838) je
sicer pregnana, a v naši luči je v njej zrno epistemološke težave:9 ali naj
namreč iz rimske zgodovine zbrišemo Cezarja, ker naj bi se ob njegovi
smrti na nebu prikazala zvezda, in izvržemo Avgusta, ker naj bi ga bil za-
plodil Apolon, spremenjen v kačo?
Tako nam ne preostane drugega, kakor da ravnamo natančno tako
kot Tukidides: da privzamemo, da imenski izraz referira, potem pa pre-
sejemo predikate, ki jih izročilo (in v naši jezikovni optiki je pač vsa ve-
dnost le »izročilo«) pripisuje objektu reference; pri Avgustu in Cezarju
bomo našli zadosti predikatov, na podlagi katerih bomo svojo referenci-
alno predpostavko lahko upravičili – a tudi Tukidides je našel predikat,
na katerega je lahko oprl predpostavko o Minosu.
A kakorkoli kritično bomo ravnali, vselej bomo ravnali na podlagi
specifične forme razumljivosti, ki nam jo .je vsilila konstativna izjava. Če
se vrnemo k izhodiščnemu problemu govorca, ki se prepusti konvenciji,
ki jo s svojo izjavo prav šele vzpostavlja: s tem, da se govorec (fetišistično)
prepusti »konvenciji«, samo predpostavi (specifično) razumljivost svo-
je izjave. In sprejemniku izjave ne preostane nič drugega, kakor da izha-
ja prav iz te (specifične) forme razumljivosti, tj. od točke, kamor ga po-
saja ilokucijska moč izjave kot na kraj, od koder je izjavo edinole mogo-
če razumeti.
Konvencija ni nič drugega kakor v ali za razumljivost urejeno polje
označevalcev: torej polje velikega Drugega brez manka; polje Drugega, ki
ga zapolnjuje hipoteza o »razumljivosti«, tj. predpostavka subjekta, za
katerega se predpostavlja, da »razume« (da ve – da pozna konvencional-
no urejenost). Sama ta predpostavka o razumljivosti je – predpostavka za
(»dejansko«) razumevanje.
Ekskurz v lepo umetnost
Zgornje opombe lahko podpremo še z nasprotnim dokazom: zakaj
je, denimo, gledališče (ali sleherna forma umetnostnega spektakla) samo
»namišljena« resničnost, samo quasi-realnost? – Zato, ker si lahko re-
čemo: »Saj to ni res, to je samo gledališče.« A kaj je predpostavka za to
higienično mentalno operacijo? To, da točko iluzije lahko delegiramo na
drugega. V tem je simptomalna vrednost anekdot o Črnogorcih, ki da
9 O tej problematiki gl. P. Veyne, Entre le mythe et l’histoire, Diogène 30 (1981), št. 113.
