Page 70 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 70
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
vršimo govorno dejanje referiranja, ne moremo pa izvršiti dejanja predi-
kacije: prvi del izjave »leninskega materializma« je namreč eksistenci-
alna sodba, v kateri izraz »univerzalni zakoni« ne referira. (Predpostav-
ka izjav tipa »Zlata jama obstaja.« namreč ni eksistenca »zlate jame«
– saj nima eksistenca ali neeksistenca predmeta reference nikakršne in-
cidence na samo možnost izjave ali njene negacije. Če bi namreč »zla-
ta jama« v teh izjavah referirala, potem bi bila negacija »Zlata jama ne
obstaja.« izjava, ki bi sámo sebe spodbijala; a se ne spodbija; torej izraz
»zlata jama« v eksistencialni sodbi ne referira, ne deluje kot ime.)
Izjava »leninskega materializma« je potemtakem strukturno na-
tančno taka kakor izjave o božji eksistenci: tudi boga lahko spoznamo
le po predikatih, ki ne ustrezajo njegovi pravi naravi (namreč zato, ker je
človeško spoznanje končno, bog pa je neskončen).
Izjava »leninskega materializma« torej ne pomeni nič drugega ka-
kor »Verjamem, da obstajajo univerzalni zakoni materije, a jih ne po-
znam.« – Toda: medtem ko lahko rečem »Verjamem, da obstajajo uni-
verzalni zakoni gibanja materije, a tega (za gotovo) ne vem.« – pa ne
morem reči »Obstajajo univerzalni zakoni gibanja materije, a tega ne
vem.« Sama opustitev »ilokucijske formule« (v tem primeru izraza
»Verjamem …«) bistveno spremeni delovanje izjave.
Izjavo brez ilokucijske formule, kakršna je izjava »leninskega ma-
terializma«, lahko spodbijam samo tako, da pokažem, kako ne ustre-
za »dejanskemu stanju« – tj. samo tako, da pokažem, kako ne referi-
ra – vsili mi torej iluzorično predpostavko, da jo razumem, kakor. da iz-
raz v njej referira. Izjavo s konstativno iluzijo torej lahko sprejmem (in
eventualno spodbijam) samo, če sprejmem njeno specifično formo ra-
zumljivosti.
Pod udarom (interpelacijo) konstativne ilokucije ravnamo nekako
tako, kot so Stari ravnali z mitologijo; Tukidides na primer ne dvomi, da
je Minos resnično obstajal, skrbno samo prebira predikate, ki mu jih pri-
pisuje mitos, in pride do sklepa: »Prvi, o katerem vemo, da je imel bro-
dovje, je bil Minos.«7 Podobno je prepričan o zgodovinski eksistenci Te-
zeja.8 Celo Newton, ki razmišlja kritično (kakor Tukidides pred njim),
ravna takole: ko ugotovi, da naj bi sedmero kraljev Rima skupaj vladalo
kar 244 let, opazi, da se to nikakor ne sklada s povprečnim časom vlada-
nja posameznega vladarja, ki v vesoljni zgodovini po njegovem izračunu
znaša 17 let; iz tega naredi sklep, da je pač treba ustrezno skrajšati kralje-
7 Tukidides, Peloponeška vojna, prev. Janez Fašalek, Ljubljana 1958, I, 4, 20.
8 Prav tam, II, 15, 98. Tako verjamejo tudi drugi, na primer Aristoteles, Plutarh.
vršimo govorno dejanje referiranja, ne moremo pa izvršiti dejanja predi-
kacije: prvi del izjave »leninskega materializma« je namreč eksistenci-
alna sodba, v kateri izraz »univerzalni zakoni« ne referira. (Predpostav-
ka izjav tipa »Zlata jama obstaja.« namreč ni eksistenca »zlate jame«
– saj nima eksistenca ali neeksistenca predmeta reference nikakršne in-
cidence na samo možnost izjave ali njene negacije. Če bi namreč »zla-
ta jama« v teh izjavah referirala, potem bi bila negacija »Zlata jama ne
obstaja.« izjava, ki bi sámo sebe spodbijala; a se ne spodbija; torej izraz
»zlata jama« v eksistencialni sodbi ne referira, ne deluje kot ime.)
Izjava »leninskega materializma« je potemtakem strukturno na-
tančno taka kakor izjave o božji eksistenci: tudi boga lahko spoznamo
le po predikatih, ki ne ustrezajo njegovi pravi naravi (namreč zato, ker je
človeško spoznanje končno, bog pa je neskončen).
Izjava »leninskega materializma« torej ne pomeni nič drugega ka-
kor »Verjamem, da obstajajo univerzalni zakoni materije, a jih ne po-
znam.« – Toda: medtem ko lahko rečem »Verjamem, da obstajajo uni-
verzalni zakoni gibanja materije, a tega (za gotovo) ne vem.« – pa ne
morem reči »Obstajajo univerzalni zakoni gibanja materije, a tega ne
vem.« Sama opustitev »ilokucijske formule« (v tem primeru izraza
»Verjamem …«) bistveno spremeni delovanje izjave.
Izjavo brez ilokucijske formule, kakršna je izjava »leninskega ma-
terializma«, lahko spodbijam samo tako, da pokažem, kako ne ustre-
za »dejanskemu stanju« – tj. samo tako, da pokažem, kako ne referi-
ra – vsili mi torej iluzorično predpostavko, da jo razumem, kakor. da iz-
raz v njej referira. Izjavo s konstativno iluzijo torej lahko sprejmem (in
eventualno spodbijam) samo, če sprejmem njeno specifično formo ra-
zumljivosti.
Pod udarom (interpelacijo) konstativne ilokucije ravnamo nekako
tako, kot so Stari ravnali z mitologijo; Tukidides na primer ne dvomi, da
je Minos resnično obstajal, skrbno samo prebira predikate, ki mu jih pri-
pisuje mitos, in pride do sklepa: »Prvi, o katerem vemo, da je imel bro-
dovje, je bil Minos.«7 Podobno je prepričan o zgodovinski eksistenci Te-
zeja.8 Celo Newton, ki razmišlja kritično (kakor Tukidides pred njim),
ravna takole: ko ugotovi, da naj bi sedmero kraljev Rima skupaj vladalo
kar 244 let, opazi, da se to nikakor ne sklada s povprečnim časom vlada-
nja posameznega vladarja, ki v vesoljni zgodovini po njegovem izračunu
znaša 17 let; iz tega naredi sklep, da je pač treba ustrezno skrajšati kralje-
7 Tukidides, Peloponeška vojna, prev. Janez Fašalek, Ljubljana 1958, I, 4, 20.
8 Prav tam, II, 15, 98. Tako verjamejo tudi drugi, na primer Aristoteles, Plutarh.
