Page 69 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 69
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
Ilokucijska formula konstativa je Ø. Ta formula je v nekem smislu
»ustrezna«, da markira sámo nemožnost subjektovega vpisa. Ta »parti-
kularni« konstativni način subjektovega vpisa v izjavo je adekvaten obči
problematiki subjektovega vpisovanja – odsotnost posebnega markerja
za vpis »ustreza« načelni nemožnosti vpisa. Način tega vpisa kot »ade-
kvatnost« odpira polje, v katerem se konstativne izjave merijo – kot re-
snične ali neresnične. Ta vpis je tako rekoč abstraktna odtegnitev subjek-
ta, in prav zato je iluzija o pripadnosti subjekta izjavljanja izjavi najmoč-
nejša: iluzija je namreč, da gre pri teh izjavah za razmerje »izjava – svet«,
subjekt (izjavljanja) pa naj bi bil »operator« tega razmerja. Ta nadome-
stna adekvacijska relacija »izjava – svet« je prav izključitev ravni izjavlja-
nja. Raven izjavljanja se punktualizira v abstraktnem in abstrahiranem
subjektu (izjavljanja), ki naj bi »od zunaj« uravnaval za izjavo pertinen-
tno razmerje med njo samo in (»zunanjim«) »svetom«.
»Konstativna iluzija« je torej na eni strani prav taka kot vse druge
ilokucijske iluzije – na drugi strani pa ima vrsto posebnosti, saj je v ne-
kem smislu »najmočnejša« iluzija, posebnosti, ki izhajajo iz ničelnosti
subjektovega vpisa na ravni izjave.
Vsem drugim ilokucijam in njihovim specifičnim iluzijam je enaka
po tem, da tudi ona govorca obvezuje k nekim pravilom, ki jih mora, po-
tem ko je izjavil p (konstativno izjavo brez ilokucijske formule), spošto-
vati; ne morem na primer reči »p, a ne verjamem, da p« in tudi ne »p,
a ne vem, da p«.
Drugačna pa je iz bizarnega razloga: četudi je namreč videti, da nima
specifičnega naslovnika in da se obrača na »občestvo«, svojega spreje-
mnika bolj obvezuje kakor druge ilokucije. Tako lahko rečem »Sicer je
obljubil, a videli bomo, ali se bo obljube tudi držal.« – ne morem pa reči
»Trdi sicer, da p, a videli bomo, ali bo temu ustrezno tudi ravnal.«; pač
pa lahko rečemo »Trdi, da p – pogledati moramo, ali je p resničen.« A s
tem, da p podvržemo preskusu resničnosti, smo že sprejeli specifično pra-
vilo, h kateremu nas p zavezuje. Goli konstativni izjavi (brez ilokucijske
formule) se potemtakem ne moremo odtegniti – ne moremo je relativi-
zirati na isti način kakor druge ilokucije: relativizacija lahko poteka kve-
čjemu znotraj strukture, ki jo taka izjava vzpostavi.
Moč konstativne iluzije je zlasti razvidna iz izjav, kakršna je tale iz-
java »leninskega materializma«: »Obstajajo univerzalni zakoni gibanja
materije, a mi jih ne poznamo.« Kako namreč vemo, da obstajajo, če ne
poznamo njihovih »predikatov«? Ne moremo namreč reči, da je narava
naše vednosti o univerzalnih zakonih gibanja materije taka, da lahko iz-
Ilokucijska formula konstativa je Ø. Ta formula je v nekem smislu
»ustrezna«, da markira sámo nemožnost subjektovega vpisa. Ta »parti-
kularni« konstativni način subjektovega vpisa v izjavo je adekvaten obči
problematiki subjektovega vpisovanja – odsotnost posebnega markerja
za vpis »ustreza« načelni nemožnosti vpisa. Način tega vpisa kot »ade-
kvatnost« odpira polje, v katerem se konstativne izjave merijo – kot re-
snične ali neresnične. Ta vpis je tako rekoč abstraktna odtegnitev subjek-
ta, in prav zato je iluzija o pripadnosti subjekta izjavljanja izjavi najmoč-
nejša: iluzija je namreč, da gre pri teh izjavah za razmerje »izjava – svet«,
subjekt (izjavljanja) pa naj bi bil »operator« tega razmerja. Ta nadome-
stna adekvacijska relacija »izjava – svet« je prav izključitev ravni izjavlja-
nja. Raven izjavljanja se punktualizira v abstraktnem in abstrahiranem
subjektu (izjavljanja), ki naj bi »od zunaj« uravnaval za izjavo pertinen-
tno razmerje med njo samo in (»zunanjim«) »svetom«.
»Konstativna iluzija« je torej na eni strani prav taka kot vse druge
ilokucijske iluzije – na drugi strani pa ima vrsto posebnosti, saj je v ne-
kem smislu »najmočnejša« iluzija, posebnosti, ki izhajajo iz ničelnosti
subjektovega vpisa na ravni izjave.
Vsem drugim ilokucijam in njihovim specifičnim iluzijam je enaka
po tem, da tudi ona govorca obvezuje k nekim pravilom, ki jih mora, po-
tem ko je izjavil p (konstativno izjavo brez ilokucijske formule), spošto-
vati; ne morem na primer reči »p, a ne verjamem, da p« in tudi ne »p,
a ne vem, da p«.
Drugačna pa je iz bizarnega razloga: četudi je namreč videti, da nima
specifičnega naslovnika in da se obrača na »občestvo«, svojega spreje-
mnika bolj obvezuje kakor druge ilokucije. Tako lahko rečem »Sicer je
obljubil, a videli bomo, ali se bo obljube tudi držal.« – ne morem pa reči
»Trdi sicer, da p, a videli bomo, ali bo temu ustrezno tudi ravnal.«; pač
pa lahko rečemo »Trdi, da p – pogledati moramo, ali je p resničen.« A s
tem, da p podvržemo preskusu resničnosti, smo že sprejeli specifično pra-
vilo, h kateremu nas p zavezuje. Goli konstativni izjavi (brez ilokucijske
formule) se potemtakem ne moremo odtegniti – ne moremo je relativi-
zirati na isti način kakor druge ilokucije: relativizacija lahko poteka kve-
čjemu znotraj strukture, ki jo taka izjava vzpostavi.
Moč konstativne iluzije je zlasti razvidna iz izjav, kakršna je tale iz-
java »leninskega materializma«: »Obstajajo univerzalni zakoni gibanja
materije, a mi jih ne poznamo.« Kako namreč vemo, da obstajajo, če ne
poznamo njihovih »predikatov«? Ne moremo namreč reči, da je narava
naše vednosti o univerzalnih zakonih gibanja materije taka, da lahko iz-
