Page 68 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 68
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
verjame, da obstaja konvencija, na katero se lahko njegovo govorno de-
janje »vselej že« opre. Prek svoje vere v konvencijo govorec »prevzame
nase« institucijo, tj. naseli institucijo v svoj razcep subjekta izjavljanja /
subjekta izjave.
Ilokucijska formula torej zgreši koincidenco subjekta izjavljanja s su-
bjektom izjave, prav kolikor to koincidenco »imenuje« in jo z »imeno-
vanjem« »izvršuje«. Ilokucijsko dejanje potemtakem strukturira intersu-
bjektivno razmerje, ne da bi bilo mogoče v to strukturo subjekt enosmisel-
no umestiti.
Družbena institucija ali konvencija se naseljuje prav v ta prostor ne-
umestljivosti kot fetiš, ki naj to neumestljivost prikrije in subjekt s tem
fiksira. Nesreča pri tej utrditvi subjekta je v tem, da subjekt z njo zgubi
svojo »subjektnost« – in da se poslej njegova subjektnost uveljavlja kot
utripanje med izginotjem subjekta v instituciji in tistim »preostankom«,
ki ni vpisljiv – vsaj ne v konvencijo.
Kar seveda pomeni, da je antiinstitucionalni spontaneistični refleks
sočasen s subjektovo »institucionalizacijo«, da je njen del in da ji pripa-
da: institucionalizacija subjekta je pogoj za sleherno morebitno antiinsti-
tucionalno spontanost – in se z njo šele dopolni.
S konvencijskim vpisom (z »institucionalizacijo«) subjekt izkusi
svojo nevpisljivost (tj. izkusi sebe samega), ki je radikalna: ni namreč v
tem, da bi bil subjekt zmerom »prepoln«, neizčrpen, in bi ga konvencij-
ska institucionalizacija tako ali drugače pohabila; pač pa je narobe res –
subjekt ni nikjer drugje kakor med samim seboj (kot svojim ginevanjem
v instituciji) in svojo nevpisljivostjo.
Kar zadeva logiko institucije, to pomeni, da nas institucija šele za-
res »ima« prav tedaj in prav toliko, kadar in kolikor se z njo ne identi-
ficiramo.
Kar pa zadeva teorijo govornih dejanj, je zadeva kompleksnejša. Če
ilokucija strukturira intersubjektivno razmerje, ne da bi se mogel subjekt
v tako proizvedeno strukturo enosmiselno vpisati, potem bi bila »pra-
va« ilokucija tista, za katero ne obstaja konvencionalna formula. To pa
bi bila iluzija, saj bi potem menili, da je pri ilokucijskem dejanju točka
iluzije (namreč »formula«) naključna, postranska zadeva. Res pa je na-
robe: točka iluzije (o koincidenci izjave in izjavljanja) je nujni strukturni
moment, kar je najbolje razvidno prav pri tisti kanonični vrsti izjav, ki te
točke ne eksplicirajo, nimajo posebne formule zanjo, ker te formule ne
potrebujejo – ker je iluzija tako močna: namreč pri konstativih. S kon-
stativom tu razumemo konstativ po Austinovi prvi teoriji (T 1), tj. trdi-
tve brez posebne ilokucijske formule.
verjame, da obstaja konvencija, na katero se lahko njegovo govorno de-
janje »vselej že« opre. Prek svoje vere v konvencijo govorec »prevzame
nase« institucijo, tj. naseli institucijo v svoj razcep subjekta izjavljanja /
subjekta izjave.
Ilokucijska formula torej zgreši koincidenco subjekta izjavljanja s su-
bjektom izjave, prav kolikor to koincidenco »imenuje« in jo z »imeno-
vanjem« »izvršuje«. Ilokucijsko dejanje potemtakem strukturira intersu-
bjektivno razmerje, ne da bi bilo mogoče v to strukturo subjekt enosmisel-
no umestiti.
Družbena institucija ali konvencija se naseljuje prav v ta prostor ne-
umestljivosti kot fetiš, ki naj to neumestljivost prikrije in subjekt s tem
fiksira. Nesreča pri tej utrditvi subjekta je v tem, da subjekt z njo zgubi
svojo »subjektnost« – in da se poslej njegova subjektnost uveljavlja kot
utripanje med izginotjem subjekta v instituciji in tistim »preostankom«,
ki ni vpisljiv – vsaj ne v konvencijo.
Kar seveda pomeni, da je antiinstitucionalni spontaneistični refleks
sočasen s subjektovo »institucionalizacijo«, da je njen del in da ji pripa-
da: institucionalizacija subjekta je pogoj za sleherno morebitno antiinsti-
tucionalno spontanost – in se z njo šele dopolni.
S konvencijskim vpisom (z »institucionalizacijo«) subjekt izkusi
svojo nevpisljivost (tj. izkusi sebe samega), ki je radikalna: ni namreč v
tem, da bi bil subjekt zmerom »prepoln«, neizčrpen, in bi ga konvencij-
ska institucionalizacija tako ali drugače pohabila; pač pa je narobe res –
subjekt ni nikjer drugje kakor med samim seboj (kot svojim ginevanjem
v instituciji) in svojo nevpisljivostjo.
Kar zadeva logiko institucije, to pomeni, da nas institucija šele za-
res »ima« prav tedaj in prav toliko, kadar in kolikor se z njo ne identi-
ficiramo.
Kar pa zadeva teorijo govornih dejanj, je zadeva kompleksnejša. Če
ilokucija strukturira intersubjektivno razmerje, ne da bi se mogel subjekt
v tako proizvedeno strukturo enosmiselno vpisati, potem bi bila »pra-
va« ilokucija tista, za katero ne obstaja konvencionalna formula. To pa
bi bila iluzija, saj bi potem menili, da je pri ilokucijskem dejanju točka
iluzije (namreč »formula«) naključna, postranska zadeva. Res pa je na-
robe: točka iluzije (o koincidenci izjave in izjavljanja) je nujni strukturni
moment, kar je najbolje razvidno prav pri tisti kanonični vrsti izjav, ki te
točke ne eksplicirajo, nimajo posebne formule zanjo, ker te formule ne
potrebujejo – ker je iluzija tako močna: namreč pri konstativih. S kon-
stativom tu razumemo konstativ po Austinovi prvi teoriji (T 1), tj. trdi-
tve brez posebne ilokucijske formule.
