Page 67 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 67
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
da zlepi oba subjekta na ravni predpostavke, in nikoli ne izreka ničesar
drugega kakor to psevdo-pravilo: »Če v govornem položaju X rečem Ix,
sem izrekel to, kar je v govornem položaju X edino mogoče in edino tre-
ba izreči.«
Pri tem je zadosti, da dodamo, da se govorni položaj X (pa naj je
še tako tesno konvencionalno strukturiran) dopolni, izpolni in udeja-
nji šele, ko izrečem Ix.
Pri intenci je podobno: govorni subjekt ima intenco i in jo uveljavi
s tem, da izreče Ii; »uveljaviti« pomeni dvoje: da reče to, kar hoče reči
(Aličin teorem)6 – in da je mogoče Ii razumeti samo s stališča, da se v iz-
javi Ii »uveljavlja« prav intenca i. Tudi ta določitev je tavtološka – in
to ni njena »pomanjkljivost«, pač pa prav njena adekvatnost ali »re-
sničnost«; nerodno je le, da tu »resničnost« teze v smislu njene ade-
kvatnosti »dejanskemu poteku« komunikacije blokira nadaljnjo anali-
zo in onemogoči sleherni spoznavni učinek (kakor tudi pri konvencio-
nalni tezi). Izjavo Ii lahko razumem samo, če se že vnaprej postavim na
stališče, ki ustreza njeni intenci – njene intence pa ni nikjer drugje ka-
kor v njej sami: tu se maščuje epistemološka Verstellung, saj intencijska
teorija zaide v to slepo ulico, da mora naposled trditi, da izjavo razumem
samo, če sem jo »vselej že« razumel.
Prepričani pa smo, da ti »opisi« na goli opisni ravni ustrezajo »de-
janskemu« poteku komunikacije; da je torej ta vselejšnja preddobnost
razumevanja glede na sebe samega legitimen moment v strukturi komu-
nikacije; in da je torej zadosti, da priženemo te opise do njihovih im-
plikacij (epistemičnih predpostavk), pa bomo nemara prišli do struktu-
re komunikacije kot intersubjektnega razmerja. Najprej bomo to storili
za teorijo, ki izhaja iz koncepta konvencije (Austin), potem pa za teori-
jo, ki uveljavlja koncept govorčeve intence (Strawsonova »sinteza« Au-
stina in Gricea).
Konvencija
Kakor smo videli, ta teorija hkrati trdi, da ilokucijsko dejanje že
predpostavlja neko konvencijo, na katero se sklicuje – in da jo s svojo iz-
vršitvijo šele vzpostavi. Obe protislovni tezi je mogoče speljati na skupni
imenovalec, če rečemo, da »konsumacija« konvencije v govornem de-
janju pri govorcu predpostavlja verovanje v obstoj konvencije; konven-
cija je torej sami sebi preddobna prav na način tega verovanja pri govor-
cu samem: govorec zaupa, da je njegovo govorno dejanje razumljivo, ker
6 Za »Aličin teorem« gl. R. Močnik, Beseda besedo, Ljubljana 1985, 5–26.
da zlepi oba subjekta na ravni predpostavke, in nikoli ne izreka ničesar
drugega kakor to psevdo-pravilo: »Če v govornem položaju X rečem Ix,
sem izrekel to, kar je v govornem položaju X edino mogoče in edino tre-
ba izreči.«
Pri tem je zadosti, da dodamo, da se govorni položaj X (pa naj je
še tako tesno konvencionalno strukturiran) dopolni, izpolni in udeja-
nji šele, ko izrečem Ix.
Pri intenci je podobno: govorni subjekt ima intenco i in jo uveljavi
s tem, da izreče Ii; »uveljaviti« pomeni dvoje: da reče to, kar hoče reči
(Aličin teorem)6 – in da je mogoče Ii razumeti samo s stališča, da se v iz-
javi Ii »uveljavlja« prav intenca i. Tudi ta določitev je tavtološka – in
to ni njena »pomanjkljivost«, pač pa prav njena adekvatnost ali »re-
sničnost«; nerodno je le, da tu »resničnost« teze v smislu njene ade-
kvatnosti »dejanskemu poteku« komunikacije blokira nadaljnjo anali-
zo in onemogoči sleherni spoznavni učinek (kakor tudi pri konvencio-
nalni tezi). Izjavo Ii lahko razumem samo, če se že vnaprej postavim na
stališče, ki ustreza njeni intenci – njene intence pa ni nikjer drugje ka-
kor v njej sami: tu se maščuje epistemološka Verstellung, saj intencijska
teorija zaide v to slepo ulico, da mora naposled trditi, da izjavo razumem
samo, če sem jo »vselej že« razumel.
Prepričani pa smo, da ti »opisi« na goli opisni ravni ustrezajo »de-
janskemu« poteku komunikacije; da je torej ta vselejšnja preddobnost
razumevanja glede na sebe samega legitimen moment v strukturi komu-
nikacije; in da je torej zadosti, da priženemo te opise do njihovih im-
plikacij (epistemičnih predpostavk), pa bomo nemara prišli do struktu-
re komunikacije kot intersubjektnega razmerja. Najprej bomo to storili
za teorijo, ki izhaja iz koncepta konvencije (Austin), potem pa za teori-
jo, ki uveljavlja koncept govorčeve intence (Strawsonova »sinteza« Au-
stina in Gricea).
Konvencija
Kakor smo videli, ta teorija hkrati trdi, da ilokucijsko dejanje že
predpostavlja neko konvencijo, na katero se sklicuje – in da jo s svojo iz-
vršitvijo šele vzpostavi. Obe protislovni tezi je mogoče speljati na skupni
imenovalec, če rečemo, da »konsumacija« konvencije v govornem de-
janju pri govorcu predpostavlja verovanje v obstoj konvencije; konven-
cija je torej sami sebi preddobna prav na način tega verovanja pri govor-
cu samem: govorec zaupa, da je njegovo govorno dejanje razumljivo, ker
6 Za »Aličin teorem« gl. R. Močnik, Beseda besedo, Ljubljana 1985, 5–26.
