Page 66 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 66
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Zato ima Austin prav, da toliko poudarja konvencionalno naravo
ilokucijskih dejanj: kolikor gre za tajbo, utajitev, zatajitev razlike med iz-
javo in izjavljanjem, kolikor gre za Verleugnung (ki je freudovska tajba –
tj. tajba kastracije), je jasno, da bo to mehanizem, ki konstruira fetiš, to je
institucijo ali »konvencijo«.
Celotna filozofija govornih dejanj deluje s tiho predpostavko, da se
ilokucijska dejanja utemeljujejo na nečem, kar je konvencija ali intenca:
dokazati ali vsaj zagovarjati je mogoče tako prvo kakor drugo – in ra-
zlog, zakaj sta obe tezi enako »resnični«, je v tem, da pri obeh tezah de-
luje isti epistemološki interes. Obe tezi je mogoče enako prepričljivo za-
govarjati, ker izhajata iz iste predpostavke – in njuna enakovrednost je
simptom, ki ga mora valorizirati materialistična teorija: obe namreč za-
menjujeta »vzrok z učinkom«, materialistična teorija pa izhaja prav s
stališča, da ima označevalec primat nad svojimi učinki.
Nasprotni tezi je potemtakem treba jemati hkrati: a ne tako, kakor
dela Strawson, ko pravi »do sem velja konvencija, od tod naprej pa in-
tenca«; tudi ne tako, kakor meni Searle, ki hoče pokazati notranjo vple-
tenost intence v konvencijo: čeprav Searle vsaj v negativu že opiše (v ge-
ometrijskem pomenu izraza) kraj subjektivacije; pač pa tako, da poka-
žemo na njuno skupno jedro, ki je njuna skupna zmota: tako konvenci-
ja kakor intenca namreč že vnaprej unificirata govoreči subjekt (v laca-
novskem pomenu: sujet parlant kot sujet de désir) – in problem, ki naj bi
ga šele pojasnili, že predpostavita kot rešen na ravni teoretskega apriori-
ja ali alibija.
Vprašanje, ki ga teorija govornih dejanj rešuje, je problem poenote-
nja med subjektom izjavljanja in subjektom izjave: rešitev, ki jo predlaga-
ta glavni tezi, je čista heglovska Verstellung, prestavitev vprašanja – vpra-
šanja o poenotenju obeh subjektov v ilokucijskem dejanju nenadoma ni
več, ker tezi postavita, da je že (bilo) rešeno na ravni konvencije ali in-
tence. Zato je Searlovo konstitucijsko pravilo tavtološko: ker je sam po-
jem konvencije tavtološki – konvencija namreč rabi prav temu interesu,
3. Sklep: oba načina sklepanja me pripeljeta do istega izida. Torej je moj agent dvojni agent (subjekt iz-
jave in subjekt izjavljanja). Če torej ubijem subjekta izjavljanja, ne bo več res, da subjekt izjavljanja ne
ustreza subjektu izjave, saj subjekta izjavljanja ne bo več, s tem pa tudi ne bo več razlike med njim in
subjektom izjave. Mimogrede bom s subjektom izjavljanja ubil tudi subjekt izjave (sic!) – in razliko
bom potemtakem odpravil na obeh koncih. Torej ga moram ubiti.
Stari nacist se zmoti samo, ko misli, da je s subjektom izjavljanja ubil tudi subjekt izjave: subjekt iz-
jave je »način« vpisa subjekta izjavljanja v označevalec; torej je subjekt izjave označevalec, vselej že
mrtev, ni ga mogoče ubiti – in preživel bo, če je ta označevalec vpisan v kakšnem intersubjektivnem
razmerju. In res je vpisan v razmerju z agentovim bratom. Prekaljeni totalitarnež sicer sklepa pravil-
no, a ker je kot sleherni totalitarni diskurzivnež idealist, spregleda materialni učinek označevalca on-
kraj pravilnega sklepanja.
Zato ima Austin prav, da toliko poudarja konvencionalno naravo
ilokucijskih dejanj: kolikor gre za tajbo, utajitev, zatajitev razlike med iz-
javo in izjavljanjem, kolikor gre za Verleugnung (ki je freudovska tajba –
tj. tajba kastracije), je jasno, da bo to mehanizem, ki konstruira fetiš, to je
institucijo ali »konvencijo«.
Celotna filozofija govornih dejanj deluje s tiho predpostavko, da se
ilokucijska dejanja utemeljujejo na nečem, kar je konvencija ali intenca:
dokazati ali vsaj zagovarjati je mogoče tako prvo kakor drugo – in ra-
zlog, zakaj sta obe tezi enako »resnični«, je v tem, da pri obeh tezah de-
luje isti epistemološki interes. Obe tezi je mogoče enako prepričljivo za-
govarjati, ker izhajata iz iste predpostavke – in njuna enakovrednost je
simptom, ki ga mora valorizirati materialistična teorija: obe namreč za-
menjujeta »vzrok z učinkom«, materialistična teorija pa izhaja prav s
stališča, da ima označevalec primat nad svojimi učinki.
Nasprotni tezi je potemtakem treba jemati hkrati: a ne tako, kakor
dela Strawson, ko pravi »do sem velja konvencija, od tod naprej pa in-
tenca«; tudi ne tako, kakor meni Searle, ki hoče pokazati notranjo vple-
tenost intence v konvencijo: čeprav Searle vsaj v negativu že opiše (v ge-
ometrijskem pomenu izraza) kraj subjektivacije; pač pa tako, da poka-
žemo na njuno skupno jedro, ki je njuna skupna zmota: tako konvenci-
ja kakor intenca namreč že vnaprej unificirata govoreči subjekt (v laca-
novskem pomenu: sujet parlant kot sujet de désir) – in problem, ki naj bi
ga šele pojasnili, že predpostavita kot rešen na ravni teoretskega apriori-
ja ali alibija.
Vprašanje, ki ga teorija govornih dejanj rešuje, je problem poenote-
nja med subjektom izjavljanja in subjektom izjave: rešitev, ki jo predlaga-
ta glavni tezi, je čista heglovska Verstellung, prestavitev vprašanja – vpra-
šanja o poenotenju obeh subjektov v ilokucijskem dejanju nenadoma ni
več, ker tezi postavita, da je že (bilo) rešeno na ravni konvencije ali in-
tence. Zato je Searlovo konstitucijsko pravilo tavtološko: ker je sam po-
jem konvencije tavtološki – konvencija namreč rabi prav temu interesu,
3. Sklep: oba načina sklepanja me pripeljeta do istega izida. Torej je moj agent dvojni agent (subjekt iz-
jave in subjekt izjavljanja). Če torej ubijem subjekta izjavljanja, ne bo več res, da subjekt izjavljanja ne
ustreza subjektu izjave, saj subjekta izjavljanja ne bo več, s tem pa tudi ne bo več razlike med njim in
subjektom izjave. Mimogrede bom s subjektom izjavljanja ubil tudi subjekt izjave (sic!) – in razliko
bom potemtakem odpravil na obeh koncih. Torej ga moram ubiti.
Stari nacist se zmoti samo, ko misli, da je s subjektom izjavljanja ubil tudi subjekt izjave: subjekt iz-
jave je »način« vpisa subjekta izjavljanja v označevalec; torej je subjekt izjave označevalec, vselej že
mrtev, ni ga mogoče ubiti – in preživel bo, če je ta označevalec vpisan v kakšnem intersubjektivnem
razmerju. In res je vpisan v razmerju z agentovim bratom. Prekaljeni totalitarnež sicer sklepa pravil-
no, a ker je kot sleherni totalitarni diskurzivnež idealist, spregleda materialni učinek označevalca on-
kraj pravilnega sklepanja.
