Page 65 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 65
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
sploh ne bi izrekel: neodvisnost ilokucijskega dejanja od intence in izvr-
šitve je sama ratio za izrekanje ilokucijskega dejanja.
Če bi sklepali drugače, bi prišli do paradoksnega sklepa, da je inten-
ca (in torej: izvršitev) pertinentna za ilokucijsko dejanje le, kadar in če je
negativna.
A če bi bila intenca pertinentna samo, kadar bi (lahko) bila negativ-
na, potem bi si kot naslovnik dejanja obljube morali reči takole: »Oblju-
bil je že, ali pa to tudi resno misli in ali se bo obljube tudi držal – to
bomo še videli.« – A prav to si tako in tako rečemo vselej, kadar kdo kaj
obljubi. Če namreč tako rečemo in kadar tako rečemo, ne naredimo nič
drugega, kakor da ilokucijsko dejanje izoliramo v njegovi neodvisnosti, de-
finiramo, obmejimo ilokucijsko dejanje kot ilokucijsko dejanje.
Torej moramo reči celo takole: intenca in izvršitev sta nepertinen-
tni, tudi če sta in celo če sta pertinentni.
Austin, manj eksplicitno pa tudi Searle, hočeta postaviti teorijo go-
vornih dejanj ven iz psihologizma. To namero moramo vzeti resno: samo
nepsihologistična pozicija nam namreč omogoči, da na podlagi poveda-
nega pridemo do tegale sklepa:
povedano pomeni, da s povzetjem subjekta izjavljanja v izjavo, da s
tem prehodom ali koincidenco ni nič.
Z nekoliko skeptičnega duha, a vseeno veljavno, lahko rečemo, da je
glede resnosti intence prej verjeti tistemu, ki pravi »Lažem«, kakor one-
mu, ki pravi »Obljubljam«.
Zakaj?
Zato ker izjava »Lažem« odpira, eksplicitno zarezuje iredukti-
bilnost izjave na izjavljanje, afirmira zev med njima in njuno razliko –
medtem ko performativ (ilokucijska formula) to razliko taji, jo utaju-
je (kar je še zlasti očitno pri performativih komisivne vrste, kakršen je
»Obljubljam«).5
5 V filmu Maratonec nekdanji nacist (Laurence Olivier) vpraša dvojnega agenta (Roy Scheider): »Ali
ti lahko zaupam?« Agent odgovori: »Ne.« Vojni zločinec mu verjame in ga ubije. Paradoks lažniv-
ca Zahodnjak plača z življenjem; stari nacist je bil namreč v dobri totalitarni šoli in sklepa takole:
1. Agent mi pravi, da njegove izjave niso zaupanja vredne; če nobena njegova izjava ni vredna zau-
panja, potem tudi ta ni; če mu torej ne zaupam – ali mu lahko zaupam, ko pravi, da mu ni zaupati?
(To je klasični moment v sklepanju; slepo ulico zahodne metafizike pa je mogoče uspešno premaga-
ti z novim momentom, ki ga prinaša totalitarni diskurz:)
2. Izjavo: »Ni mi zaupati.« lahko razumem kot performativ ali kot konstativ. Če jo razumem kot
konstativ, potem se nanaša na nekaj zunaj sebe – govori o razmerju med agentovimi izjavami in nje-
govim izjavljalnim procesom v vseh drugih izjavah z izjemo sebe same; torej med vsemi agentovimi
izjavami lahko verjamem edinole prav tej. – Če pa jo razumem kot performativ, je sui-referencialna,
nanaša se na sebe samo: vzpostavlja torej zev med izjavo in izjavljanjem s tem, da to zev opiše ali ime-
nuje; izjava pravi, da izjava ne ustreza izjavljanju – in s tem stori, da si izjava in izjavljanje ne ustrezata.
Torej je »na prazno« verodostojna.
sploh ne bi izrekel: neodvisnost ilokucijskega dejanja od intence in izvr-
šitve je sama ratio za izrekanje ilokucijskega dejanja.
Če bi sklepali drugače, bi prišli do paradoksnega sklepa, da je inten-
ca (in torej: izvršitev) pertinentna za ilokucijsko dejanje le, kadar in če je
negativna.
A če bi bila intenca pertinentna samo, kadar bi (lahko) bila negativ-
na, potem bi si kot naslovnik dejanja obljube morali reči takole: »Oblju-
bil je že, ali pa to tudi resno misli in ali se bo obljube tudi držal – to
bomo še videli.« – A prav to si tako in tako rečemo vselej, kadar kdo kaj
obljubi. Če namreč tako rečemo in kadar tako rečemo, ne naredimo nič
drugega, kakor da ilokucijsko dejanje izoliramo v njegovi neodvisnosti, de-
finiramo, obmejimo ilokucijsko dejanje kot ilokucijsko dejanje.
Torej moramo reči celo takole: intenca in izvršitev sta nepertinen-
tni, tudi če sta in celo če sta pertinentni.
Austin, manj eksplicitno pa tudi Searle, hočeta postaviti teorijo go-
vornih dejanj ven iz psihologizma. To namero moramo vzeti resno: samo
nepsihologistična pozicija nam namreč omogoči, da na podlagi poveda-
nega pridemo do tegale sklepa:
povedano pomeni, da s povzetjem subjekta izjavljanja v izjavo, da s
tem prehodom ali koincidenco ni nič.
Z nekoliko skeptičnega duha, a vseeno veljavno, lahko rečemo, da je
glede resnosti intence prej verjeti tistemu, ki pravi »Lažem«, kakor one-
mu, ki pravi »Obljubljam«.
Zakaj?
Zato ker izjava »Lažem« odpira, eksplicitno zarezuje iredukti-
bilnost izjave na izjavljanje, afirmira zev med njima in njuno razliko –
medtem ko performativ (ilokucijska formula) to razliko taji, jo utaju-
je (kar je še zlasti očitno pri performativih komisivne vrste, kakršen je
»Obljubljam«).5
5 V filmu Maratonec nekdanji nacist (Laurence Olivier) vpraša dvojnega agenta (Roy Scheider): »Ali
ti lahko zaupam?« Agent odgovori: »Ne.« Vojni zločinec mu verjame in ga ubije. Paradoks lažniv-
ca Zahodnjak plača z življenjem; stari nacist je bil namreč v dobri totalitarni šoli in sklepa takole:
1. Agent mi pravi, da njegove izjave niso zaupanja vredne; če nobena njegova izjava ni vredna zau-
panja, potem tudi ta ni; če mu torej ne zaupam – ali mu lahko zaupam, ko pravi, da mu ni zaupati?
(To je klasični moment v sklepanju; slepo ulico zahodne metafizike pa je mogoče uspešno premaga-
ti z novim momentom, ki ga prinaša totalitarni diskurz:)
2. Izjavo: »Ni mi zaupati.« lahko razumem kot performativ ali kot konstativ. Če jo razumem kot
konstativ, potem se nanaša na nekaj zunaj sebe – govori o razmerju med agentovimi izjavami in nje-
govim izjavljalnim procesom v vseh drugih izjavah z izjemo sebe same; torej med vsemi agentovimi
izjavami lahko verjamem edinole prav tej. – Če pa jo razumem kot performativ, je sui-referencialna,
nanaša se na sebe samo: vzpostavlja torej zev med izjavo in izjavljanjem s tem, da to zev opiše ali ime-
nuje; izjava pravi, da izjava ne ustreza izjavljanju – in s tem stori, da si izjava in izjavljanje ne ustrezata.
Torej je »na prazno« verodostojna.
