Page 64 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 64
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
vo I /‘Obljubljam.’/ je mogoče izreči edinole, če govorec namerava stori-
ti dejanje D.«). S tem, da vpelje kategorijo intence, skuša najti kompro-
misno rešitev ali splošno teorijo, ki bi zaobjela dve dotedanji glavni teori-
ji govornih dejanj: tisto, ki ta dejanja utemeljuje na konvenciji (njen glav-
ni predstavnik bi bil Austin); in tisto, ki jih utemeljuje na govorčevi in-
tenci (njen izrazit predstavnik je Grice). Obe teoriji je poskusil spraviti
že Strawson, a ne konceptualno kakor Searle, pač pa z nekakšnim meha-
ničnim seštevanjem: govorna dejanja naj bi po njegovem bila dveh vrst,
tista, ki temeljijo na konvenciji (in ki ustrezajo visoko strukturiranim
družbenim situacijam – to so govorna dejanja, ki smo jih zgoraj uvrstili
pod točko 1), in tista, ki temeljijo na govorčevi intenci in so značilna za
ohlapnejše govorne situacije (naš tip 2).4
Epistemološka predpostavka Searlovega poskusa je pač ista kakor
vselej pri lingvistiki, da namreč govorec ve, kaj govori, in da celo ve, kaj
hoče. A ni se nam treba prestaviti ven iz lingvističnega polja, ni nam tre-
ba napasti te idealistične epistemološke predpostavke, pa vseeno lahko
opazimo, da je »iskrenostno pravilo« (in njemu podobna pravila) su-
mljivo.
Če se namreč govorec pozneje svoje obljube ne drži, potem rečemo,
da je »obljubo prelomil«: že iz te samonikle jezikovne formulacije je
razvidno, da ni nič manj obljubil, tudi če že od vsega začetka obljube
ni mislil držati. Izpolnitev obljube ni del ilokucijskega dejanja – zato je
težko reči, da bi k ilokuciji nujno sodil vsaj »dober namen«, da obljubo
tudi izpolnim. Če je intenca kakorkoli le lahko del ilokucijskega dejanja,
potem jo moramo postaviti na kraj naslovnika izjave – v obliki predpo-
stavke, da naslovnik verjame, da govorec resno misli; ali natančneje: da
naslovnik »verjame«, da je govorec s svojim ilokucijskim dejanjem pre-
vzel obvezo – pa če je mislil resno ali pa ne.
Če govorec pozneje obljubo prelomi, se bo namreč izneveril upravi-
čenemu pričakovanju, ki so ga v naslovniku zbudile njegove besede.
Ilokucijsko dejanje obljube je zgolj v tem, da obljubim, da bom nekaj
storil ali da nečesa ne bom storil – tako pravi konstitutivno pravilo, in
naj je tudi tavtologija, je to vse in zadošča za svoje materialne učinke (za
»pakt«, ki ga vzpostavi med govorcem in naslovnikom izjave).
Če izpolnitev obljube ni pertinentna za ilokucijsko dejanje, potem
tudi iskrenost intence ni relevantna. Če namreč obljube ne nameravam
držati, a jo vseeno izrečem, sem s tem prav tako »obljubil«. Drugače –
če ne bi hotel obljubiti (pa naj bo iskreno ali neiskreno) – izjave obljube
4 Temeljni sestavki vseh treh piscev so zbrani v zborniku The Philosophy of Language, ur. J. R. Searle, Ox-
ford 1971.
vo I /‘Obljubljam.’/ je mogoče izreči edinole, če govorec namerava stori-
ti dejanje D.«). S tem, da vpelje kategorijo intence, skuša najti kompro-
misno rešitev ali splošno teorijo, ki bi zaobjela dve dotedanji glavni teori-
ji govornih dejanj: tisto, ki ta dejanja utemeljuje na konvenciji (njen glav-
ni predstavnik bi bil Austin); in tisto, ki jih utemeljuje na govorčevi in-
tenci (njen izrazit predstavnik je Grice). Obe teoriji je poskusil spraviti
že Strawson, a ne konceptualno kakor Searle, pač pa z nekakšnim meha-
ničnim seštevanjem: govorna dejanja naj bi po njegovem bila dveh vrst,
tista, ki temeljijo na konvenciji (in ki ustrezajo visoko strukturiranim
družbenim situacijam – to so govorna dejanja, ki smo jih zgoraj uvrstili
pod točko 1), in tista, ki temeljijo na govorčevi intenci in so značilna za
ohlapnejše govorne situacije (naš tip 2).4
Epistemološka predpostavka Searlovega poskusa je pač ista kakor
vselej pri lingvistiki, da namreč govorec ve, kaj govori, in da celo ve, kaj
hoče. A ni se nam treba prestaviti ven iz lingvističnega polja, ni nam tre-
ba napasti te idealistične epistemološke predpostavke, pa vseeno lahko
opazimo, da je »iskrenostno pravilo« (in njemu podobna pravila) su-
mljivo.
Če se namreč govorec pozneje svoje obljube ne drži, potem rečemo,
da je »obljubo prelomil«: že iz te samonikle jezikovne formulacije je
razvidno, da ni nič manj obljubil, tudi če že od vsega začetka obljube
ni mislil držati. Izpolnitev obljube ni del ilokucijskega dejanja – zato je
težko reči, da bi k ilokuciji nujno sodil vsaj »dober namen«, da obljubo
tudi izpolnim. Če je intenca kakorkoli le lahko del ilokucijskega dejanja,
potem jo moramo postaviti na kraj naslovnika izjave – v obliki predpo-
stavke, da naslovnik verjame, da govorec resno misli; ali natančneje: da
naslovnik »verjame«, da je govorec s svojim ilokucijskim dejanjem pre-
vzel obvezo – pa če je mislil resno ali pa ne.
Če govorec pozneje obljubo prelomi, se bo namreč izneveril upravi-
čenemu pričakovanju, ki so ga v naslovniku zbudile njegove besede.
Ilokucijsko dejanje obljube je zgolj v tem, da obljubim, da bom nekaj
storil ali da nečesa ne bom storil – tako pravi konstitutivno pravilo, in
naj je tudi tavtologija, je to vse in zadošča za svoje materialne učinke (za
»pakt«, ki ga vzpostavi med govorcem in naslovnikom izjave).
Če izpolnitev obljube ni pertinentna za ilokucijsko dejanje, potem
tudi iskrenost intence ni relevantna. Če namreč obljube ne nameravam
držati, a jo vseeno izrečem, sem s tem prav tako »obljubil«. Drugače –
če ne bi hotel obljubiti (pa naj bo iskreno ali neiskreno) – izjave obljube
4 Temeljni sestavki vseh treh piscev so zbrani v zborniku The Philosophy of Language, ur. J. R. Searle, Ox-
ford 1971.
