Page 63 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 63
protislovje intenca/konvencija v teoriji govornih dejanj
konvencija potemtakem temelji na (konstitutivnem) pravilu, ki je tav-
tološko (npr.: »Izjava ‘Obljubljam’ šteje za, velja kot prevzem obveze, da
bom storil to ali ono.«).
Searlova formulacija konstitutivnega pravila sicer lepo pokaže, kako
performativna refleksivnost temelji na tavtologičnosti svojega pravila –
a ne odpomore bistveni težavi T 2 – namreč problemu ilokucijskih de-
janj, ki nimajo ustrezne ilokucijske formule.
Če namreč ni ilokucijske formule, potem sploh ni mogoče formu-
lirati konstitutivnega pravila; konstitutivno pravilo ima namreč shemo
»Izjavljanje izjave I šteje kot x« – če pa ni formule, potem nimamo niče-
sar, kar bi lahko vstavili na kraj I.
Položaj je vsekakor bizaren – tudi kadar ilokucijsko formulo ima-
mo: ilokucijska formula ne rabi ničemur drugemu kakor za oporo kon-
stitutivnemu pravilu. To pravilo pa je tavtologično.
A ker ilokucijska formula zaznamuje ničelno točko razdalje med iz-
javo in izjavljanjem, je tavtologičnost konstitutivnega pravila zgolj navi-
dezna: strani, poluti tavtologije namreč delujeta na različnih ravneh –
pravilo namreč pravi samo to, da izjava I (tj. dogodek na ravni izjave) na
ravni izjavljanja šteje kot tisto, kar sama pravi na svoji lastni ravni (izja-
ve).
Ta sponka med obema ravnema je v ilokucijski formuli seveda for-
malizirana in je v temelju zavezana 1. osebi aktiva sedanjika. To se pra-
vi, da je »baza« koincidence izjave z izjavljanjem v tem, da se subjekt iz-
javljanja solidarizira s subjektom izjave. Subjekt izjavljanja naj bi s po-
močjo ilokucijske formule neposredno deloval kot subjekt izjave, naj bi
»stopil v« izjavo.
Pa je res tako?
Vprašanje lahko postavimo takole: ali je predpostavljeni subjekt izja-
vljanja zares brez preostanka, »brez rezerve« prestopil v izjavo?
1. Pri nekaterih ilokucijskih formulah bo to vprašanje privzelo obli-
ko govorčeve identifikacije z instanco, ki govorcu daje potrebno avtori-
teto za ilokucijsko govorno dejanje. (Vprašanja tipa: ali zares govori kot
sodnik, poveljnik, učitelj itn. – ali nima kakšnih »stranskih«, osebnih,
»subjektivnih« namenov »zadaj«.)
2. Pri drugih formulah, ki niso odvisne od »družbenih funkcij«, bo
vprašanje dobilo obliko vprašanja o »iskrenosti«: ali resno misli? Vari-
anto 1 je mogoče reducirati na varianto 2: ali se govorec iskreno, brez re-
zerve identificira s svojo družbeno vlogo?
Ko Searle proučuje implicitna pravila, na katerih temelji izjava oblju-
be, mednje prišteje tudi »sincerity rule«, »iskrenostno pravilo« (»Izja-
konvencija potemtakem temelji na (konstitutivnem) pravilu, ki je tav-
tološko (npr.: »Izjava ‘Obljubljam’ šteje za, velja kot prevzem obveze, da
bom storil to ali ono.«).
Searlova formulacija konstitutivnega pravila sicer lepo pokaže, kako
performativna refleksivnost temelji na tavtologičnosti svojega pravila –
a ne odpomore bistveni težavi T 2 – namreč problemu ilokucijskih de-
janj, ki nimajo ustrezne ilokucijske formule.
Če namreč ni ilokucijske formule, potem sploh ni mogoče formu-
lirati konstitutivnega pravila; konstitutivno pravilo ima namreč shemo
»Izjavljanje izjave I šteje kot x« – če pa ni formule, potem nimamo niče-
sar, kar bi lahko vstavili na kraj I.
Položaj je vsekakor bizaren – tudi kadar ilokucijsko formulo ima-
mo: ilokucijska formula ne rabi ničemur drugemu kakor za oporo kon-
stitutivnemu pravilu. To pravilo pa je tavtologično.
A ker ilokucijska formula zaznamuje ničelno točko razdalje med iz-
javo in izjavljanjem, je tavtologičnost konstitutivnega pravila zgolj navi-
dezna: strani, poluti tavtologije namreč delujeta na različnih ravneh –
pravilo namreč pravi samo to, da izjava I (tj. dogodek na ravni izjave) na
ravni izjavljanja šteje kot tisto, kar sama pravi na svoji lastni ravni (izja-
ve).
Ta sponka med obema ravnema je v ilokucijski formuli seveda for-
malizirana in je v temelju zavezana 1. osebi aktiva sedanjika. To se pra-
vi, da je »baza« koincidence izjave z izjavljanjem v tem, da se subjekt iz-
javljanja solidarizira s subjektom izjave. Subjekt izjavljanja naj bi s po-
močjo ilokucijske formule neposredno deloval kot subjekt izjave, naj bi
»stopil v« izjavo.
Pa je res tako?
Vprašanje lahko postavimo takole: ali je predpostavljeni subjekt izja-
vljanja zares brez preostanka, »brez rezerve« prestopil v izjavo?
1. Pri nekaterih ilokucijskih formulah bo to vprašanje privzelo obli-
ko govorčeve identifikacije z instanco, ki govorcu daje potrebno avtori-
teto za ilokucijsko govorno dejanje. (Vprašanja tipa: ali zares govori kot
sodnik, poveljnik, učitelj itn. – ali nima kakšnih »stranskih«, osebnih,
»subjektivnih« namenov »zadaj«.)
2. Pri drugih formulah, ki niso odvisne od »družbenih funkcij«, bo
vprašanje dobilo obliko vprašanja o »iskrenosti«: ali resno misli? Vari-
anto 1 je mogoče reducirati na varianto 2: ali se govorec iskreno, brez re-
zerve identificira s svojo družbeno vlogo?
Ko Searle proučuje implicitna pravila, na katerih temelji izjava oblju-
be, mednje prišteje tudi »sincerity rule«, »iskrenostno pravilo« (»Izja-
