Page 62 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 62
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
svoje govorne prakse; mu nekatera govorna dejanja prepove – potem ko
sem konstativno izjavil, da p, ne smem izjaviti svoje nevere, da p. Kon-
stativ potemtakem deluje v nekem smislu komisivno – obvezuje, prepo-
veduje itn., skratka, strukturira govorno situacijo. Ko se pokaže, da kon-
stativ deluje kot performativ, ostaneta dve poti: ali ohranimo koncep-
tualno dvojico konstativ/performativ, a performativno funkcijo veliko
strože obmejimo (tako ravna Benveniste); ali pa zamenjamo teorijo – ka-
kor Austin.
Pri T 2 se zlasti pokažejo problemi razmejitve med lokucijo, ilokuci-
jo in perlokucijo; tu nas zanima zlasti meja med zadnjima dvema: kako
obmejiti ilokucijsko razsežnost, kako torej govorno dejanje razločiti od
njegovih učinkov. Vprašanje ni tako zelo trivialno, kakor je videti na
prvi pogled, saj je izrekanje izjave kot govorno dejanje že dejanje struk-
turacije govorne situacije – in torej nekako že v svojem pojmu vključu-
je tudi »učinke«.
Austin vidi rešitev v tem, da imamo, kakor pravi: na srečo, posebne
glagole, ki imenujejo ilokucijska dejanja.
Imenovanje ilokucijskega dejanja z ustreznim glagolom je izvršitev
ilokucijskega dejanja: s to določitvijo Austin preformulira koncept per-
formativa.
A (žal) obstajajo tudi ilokucijska dejanja, za katera ni njim pripada-
jočih ustreznih glagolov (tipa: žaliti, zapeljevati, pregovarjati, prepriče-
vati itn.). S tem zaide teorija ilokucije v podobno težavo kakor prej T 1,
samo da je ta težava inverzno simetrična: pri T 1 se je konstativ razpršil
v vrsto performativa, ki deluje primarno na govorca; pri T 2 je težava v
tem, da so »najbolj« ilokucijska dejanja, tista, ki delujejo na ogovorjen-
ca, brez ustreznega glagola, tj. brez ilokucijske formule.
Austin v tej težavi vztraja, da je ilokucija stvar konvencije. Igor Ža-
gar2 iz tega zlobno sklepa, da so pravi performativi, tj. prava imena ilo-
kucij – in njihova izvršitev v izjavi – odveč. Odveč so, a učinkujejo prav
s svojo odvečnostjo.
A to še ne odpravi vprašanja ilokucijskih dejanj, ki nimajo ustrezne
ilokucijske formule. Tu pač termin »konvencija« ni zadosti – izdelati je
treba aparat, ki bo natančneje zajel raven simbolnega.
J. R. Searle3 sicer sprejema konvencijsko teorijo, a jo niansira: med
»konvencijami« loči regulativna pravila, ki imajo obliko »če x, potem
y«, in konstitutivna pravila, ki imajo obliko »x šteje kot, velja za y«. Že
2 I. Ž. Žagar, Nekaj pripomb k sklopu performativ-konstativ znotraj analicistične problematike, Pro-
blemi–Razprave 11 (1981), št. 214–215.
3 J. R. Searle, Speech Acts, Cambridge 1969.
svoje govorne prakse; mu nekatera govorna dejanja prepove – potem ko
sem konstativno izjavil, da p, ne smem izjaviti svoje nevere, da p. Kon-
stativ potemtakem deluje v nekem smislu komisivno – obvezuje, prepo-
veduje itn., skratka, strukturira govorno situacijo. Ko se pokaže, da kon-
stativ deluje kot performativ, ostaneta dve poti: ali ohranimo koncep-
tualno dvojico konstativ/performativ, a performativno funkcijo veliko
strože obmejimo (tako ravna Benveniste); ali pa zamenjamo teorijo – ka-
kor Austin.
Pri T 2 se zlasti pokažejo problemi razmejitve med lokucijo, ilokuci-
jo in perlokucijo; tu nas zanima zlasti meja med zadnjima dvema: kako
obmejiti ilokucijsko razsežnost, kako torej govorno dejanje razločiti od
njegovih učinkov. Vprašanje ni tako zelo trivialno, kakor je videti na
prvi pogled, saj je izrekanje izjave kot govorno dejanje že dejanje struk-
turacije govorne situacije – in torej nekako že v svojem pojmu vključu-
je tudi »učinke«.
Austin vidi rešitev v tem, da imamo, kakor pravi: na srečo, posebne
glagole, ki imenujejo ilokucijska dejanja.
Imenovanje ilokucijskega dejanja z ustreznim glagolom je izvršitev
ilokucijskega dejanja: s to določitvijo Austin preformulira koncept per-
formativa.
A (žal) obstajajo tudi ilokucijska dejanja, za katera ni njim pripada-
jočih ustreznih glagolov (tipa: žaliti, zapeljevati, pregovarjati, prepriče-
vati itn.). S tem zaide teorija ilokucije v podobno težavo kakor prej T 1,
samo da je ta težava inverzno simetrična: pri T 1 se je konstativ razpršil
v vrsto performativa, ki deluje primarno na govorca; pri T 2 je težava v
tem, da so »najbolj« ilokucijska dejanja, tista, ki delujejo na ogovorjen-
ca, brez ustreznega glagola, tj. brez ilokucijske formule.
Austin v tej težavi vztraja, da je ilokucija stvar konvencije. Igor Ža-
gar2 iz tega zlobno sklepa, da so pravi performativi, tj. prava imena ilo-
kucij – in njihova izvršitev v izjavi – odveč. Odveč so, a učinkujejo prav
s svojo odvečnostjo.
A to še ne odpravi vprašanja ilokucijskih dejanj, ki nimajo ustrezne
ilokucijske formule. Tu pač termin »konvencija« ni zadosti – izdelati je
treba aparat, ki bo natančneje zajel raven simbolnega.
J. R. Searle3 sicer sprejema konvencijsko teorijo, a jo niansira: med
»konvencijami« loči regulativna pravila, ki imajo obliko »če x, potem
y«, in konstitutivna pravila, ki imajo obliko »x šteje kot, velja za y«. Že
2 I. Ž. Žagar, Nekaj pripomb k sklopu performativ-konstativ znotraj analicistične problematike, Pro-
blemi–Razprave 11 (1981), št. 214–215.
3 J. R. Searle, Speech Acts, Cambridge 1969.
