Page 54 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 54
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
stalnikov, deverbativi glagoli, izvedeni iz glagolov, so delokutivi glagoli,
izvedeni iz posameznih izrazov, »lokucij«.
Tako za Benvenista – v nasprotju z dotlej uveljavljenim umevanjem
– latinski glagol salutare, »pozdraviti«, ni denominativ, izpeljan iz sa-
mostalnika salus, »pozdrav«, temveč iz voščila salus!, in tako ne pome-
ni salutem alicui efficere, »nekoga pozdraviti«, temveč »salutem« alicui
dicere, »nekomu reči: ‘Zdravo!’«. Delokutive je Benveniste našel tudi
v sodobnih jezikih, na primer v francoščini: bisser, »vpiti: ‘Bis!’«, sac-
rer, »reči: ‘Sacré!’«, pester, »reči: ‘Peste!’«, ali v angleščini: to welcome,
»reči: ‘Welcome!’«, to boo, »reči: ‘Boo!’«, ali to okay, »reči: ‘Okay!’«.
Pomen Benvenistove razprave je predvsem v tem, da je opozoril na
dotlej neopažen način tvorjenja glagolov, na način, katerega izhodišče ni
enota jezika kakor pri denominativih in deverbativih, temveč enota go-
vora; ni pa podal oziroma predlagal nikakršnega mehanizma tvorbe de-
lokutivov.
Jean-Claude Anscombre, ki je brez dvoma najpodrobneje razdelal te-
orijo delokutivnosti, na primer ugotavlja tole:39 če naj semantično vre-
dnost delokutiva izpeljemo iz semantične vrednosti izraza – natančneje,
izjavljanja izraza! –, ki je v njegovi osnovi, to v ničemer ne implicira, da
mora biti delokutiv (tudi) morfološko izpeljan iz svojega osnovnega izra-
za, kot nekje mimogrede omenja Benveniste. Celo nasprotno, vztrajanje
pri taki zahtevi bi pomenilo nemožnost nekaterih Benvenistovih delo-
kutivnih izpeljav (na primer salutare iz »salutem« alicui dicere).
Nadalje Anscombre opozarja na nejasen status reči na primer v to
okay = »reči: ‘Okay!’«, saj po eni strani očitno ne gre za glagol reči v
njegovi vsakdanji rabi (to okay ni nikoli popolnoma zamenljivo z »reči:
‘Okay!’«), po drugi strani pa ga težko opredelimo kot neki abstraktni reči
izjavljanja, ki je v svoji »abstraktnosti« pač lahko le generičen pojem.40
In ne nazadnje – v našem okviru pa sploh najzanimiveje – Ans-
combre poudarja, da Benvenistova trditev, da je delokutiv s samostalni-
ško osnovo v razmerju reči in ne storiti – trditev, ki vnaprej odklanja po-
skus delokutivne interpretacije performativov –, preprosto ne drži, saj
na primer bisser pomeni narediti tisto, kar naredimo, ko pravimo Bis!
(tj. zahtevamo dodatek), remercier (ki ga Benveniste prav tako uvršča
med delokutive) pa narediti tisto, kar naredimo, ko rečemo Merci! (tj.
39 J.-C. Anscombre, Délocutivité généralisée et rapports syntaxe/sémantique, Recherches linguistiques 8
(1979).
40 Isti, De l’énonciation au lexique : mention, citativité, délocutivité, Langages 20 (1985), št. 80, na pri-
mer loči kar štiri različne rabe reči.
stalnikov, deverbativi glagoli, izvedeni iz glagolov, so delokutivi glagoli,
izvedeni iz posameznih izrazov, »lokucij«.
Tako za Benvenista – v nasprotju z dotlej uveljavljenim umevanjem
– latinski glagol salutare, »pozdraviti«, ni denominativ, izpeljan iz sa-
mostalnika salus, »pozdrav«, temveč iz voščila salus!, in tako ne pome-
ni salutem alicui efficere, »nekoga pozdraviti«, temveč »salutem« alicui
dicere, »nekomu reči: ‘Zdravo!’«. Delokutive je Benveniste našel tudi
v sodobnih jezikih, na primer v francoščini: bisser, »vpiti: ‘Bis!’«, sac-
rer, »reči: ‘Sacré!’«, pester, »reči: ‘Peste!’«, ali v angleščini: to welcome,
»reči: ‘Welcome!’«, to boo, »reči: ‘Boo!’«, ali to okay, »reči: ‘Okay!’«.
Pomen Benvenistove razprave je predvsem v tem, da je opozoril na
dotlej neopažen način tvorjenja glagolov, na način, katerega izhodišče ni
enota jezika kakor pri denominativih in deverbativih, temveč enota go-
vora; ni pa podal oziroma predlagal nikakršnega mehanizma tvorbe de-
lokutivov.
Jean-Claude Anscombre, ki je brez dvoma najpodrobneje razdelal te-
orijo delokutivnosti, na primer ugotavlja tole:39 če naj semantično vre-
dnost delokutiva izpeljemo iz semantične vrednosti izraza – natančneje,
izjavljanja izraza! –, ki je v njegovi osnovi, to v ničemer ne implicira, da
mora biti delokutiv (tudi) morfološko izpeljan iz svojega osnovnega izra-
za, kot nekje mimogrede omenja Benveniste. Celo nasprotno, vztrajanje
pri taki zahtevi bi pomenilo nemožnost nekaterih Benvenistovih delo-
kutivnih izpeljav (na primer salutare iz »salutem« alicui dicere).
Nadalje Anscombre opozarja na nejasen status reči na primer v to
okay = »reči: ‘Okay!’«, saj po eni strani očitno ne gre za glagol reči v
njegovi vsakdanji rabi (to okay ni nikoli popolnoma zamenljivo z »reči:
‘Okay!’«), po drugi strani pa ga težko opredelimo kot neki abstraktni reči
izjavljanja, ki je v svoji »abstraktnosti« pač lahko le generičen pojem.40
In ne nazadnje – v našem okviru pa sploh najzanimiveje – Ans-
combre poudarja, da Benvenistova trditev, da je delokutiv s samostalni-
ško osnovo v razmerju reči in ne storiti – trditev, ki vnaprej odklanja po-
skus delokutivne interpretacije performativov –, preprosto ne drži, saj
na primer bisser pomeni narediti tisto, kar naredimo, ko pravimo Bis!
(tj. zahtevamo dodatek), remercier (ki ga Benveniste prav tako uvršča
med delokutive) pa narediti tisto, kar naredimo, ko rečemo Merci! (tj.
39 J.-C. Anscombre, Délocutivité généralisée et rapports syntaxe/sémantique, Recherches linguistiques 8
(1979).
40 Isti, De l’énonciation au lexique : mention, citativité, délocutivité, Langages 20 (1985), št. 80, na pri-
mer loči kar štiri različne rabe reči.
