Page 50 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 50
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
prosto odveč: uporabili bi konvencionalno sredstvo, ki zagotavlja izvrši-
tev intendiranega ilokucijskega dejanja, in stvari bi potekale naprej po
nekakšnem avtomatizmu. Žal (ali pa k sreči, pač odvisno od tega, kako
na to stvari gledamo) pa ni tako; rekli smo, da kompleksna igra intenc
omogoča sklenitev komunikacijskega kroga in (s tem) uspešno izvršitev
intendiranega ilokucijskega dejanja, omogoča, ne pa tudi zagotavlja. Z
drugimi besedami bi lahko rekli, da je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj.
Zakaj?
Ilokucijsko dejanje ni sámo sebi namen, z njim želimo običajno do-
seči neki učinek. Če nekomu, na primer, rečemo:
Opozarjam vas, da vas bo bik napadel.,
storimo to zato, da bi sogovornika oziroma poslušalca prepričali, da mu
grozi nevarnost in da naj se umakne na varno.
Lahko pa se zgodi, da naš poslušalec sicer povsem doume igro naših
intenc, pa vendar ostane sredi polja, iz oči v oči z razjarjenim bikom. Za-
kaj, kaj je šlo narobe?
Poskusimo ta fenomen osvetliti z vpeljavo Austinove tretje, zadnje
razsežnosti govornega dejanja, perlokucije.
S tem ko izvršujemo lokucijsko in z njim tudi že ilokucijsko dejanje,
pravzaprav izvršujemo še neko tretje dejanje, pravi Austin. S tem ko ne-
kaj rečemo, običajno vplivamo na sogovornikova oziroma poslušalčeva
čustva, misli ali dejanja, ta vpliv pa je lahko nameren ali pa tudi ne. Ta-
kšno dejanje Austin imenuje perlokucija33 in ga v grobem razdeli na dve
vrsti:
a) na perlokucijo, ki se v poimenovanju dejanja posredno nanaša na
njegovo lokucijsko oziroma ilokucijsko razsežnost (ne pozabimo, da šele
vse tri razsežnosti skupaj tvorijo govorno dejanje v celoti);
b) na perlokucijo, ki se v poimenovanju dejanja ne nanaša na njego-
vo lokucijsko oziroma ilokucijsko razsežnost.
Perlokuciji ilokucije:
Svetoval mi je, naj jo ustrelim.
bi bili torej (lahko):
a) Prepričal me je, naj jo ustrelim.
ali
b) Pripravil me je do tega, da jo ustrelim.,
perlokuciji ilokucije:
Protestiral je proti mojemu ravnanju.
33 J. L. Austin, Kako napravimo kaj z besedami, n. d., 90.
prosto odveč: uporabili bi konvencionalno sredstvo, ki zagotavlja izvrši-
tev intendiranega ilokucijskega dejanja, in stvari bi potekale naprej po
nekakšnem avtomatizmu. Žal (ali pa k sreči, pač odvisno od tega, kako
na to stvari gledamo) pa ni tako; rekli smo, da kompleksna igra intenc
omogoča sklenitev komunikacijskega kroga in (s tem) uspešno izvršitev
intendiranega ilokucijskega dejanja, omogoča, ne pa tudi zagotavlja. Z
drugimi besedami bi lahko rekli, da je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj.
Zakaj?
Ilokucijsko dejanje ni sámo sebi namen, z njim želimo običajno do-
seči neki učinek. Če nekomu, na primer, rečemo:
Opozarjam vas, da vas bo bik napadel.,
storimo to zato, da bi sogovornika oziroma poslušalca prepričali, da mu
grozi nevarnost in da naj se umakne na varno.
Lahko pa se zgodi, da naš poslušalec sicer povsem doume igro naših
intenc, pa vendar ostane sredi polja, iz oči v oči z razjarjenim bikom. Za-
kaj, kaj je šlo narobe?
Poskusimo ta fenomen osvetliti z vpeljavo Austinove tretje, zadnje
razsežnosti govornega dejanja, perlokucije.
S tem ko izvršujemo lokucijsko in z njim tudi že ilokucijsko dejanje,
pravzaprav izvršujemo še neko tretje dejanje, pravi Austin. S tem ko ne-
kaj rečemo, običajno vplivamo na sogovornikova oziroma poslušalčeva
čustva, misli ali dejanja, ta vpliv pa je lahko nameren ali pa tudi ne. Ta-
kšno dejanje Austin imenuje perlokucija33 in ga v grobem razdeli na dve
vrsti:
a) na perlokucijo, ki se v poimenovanju dejanja posredno nanaša na
njegovo lokucijsko oziroma ilokucijsko razsežnost (ne pozabimo, da šele
vse tri razsežnosti skupaj tvorijo govorno dejanje v celoti);
b) na perlokucijo, ki se v poimenovanju dejanja ne nanaša na njego-
vo lokucijsko oziroma ilokucijsko razsežnost.
Perlokuciji ilokucije:
Svetoval mi je, naj jo ustrelim.
bi bili torej (lahko):
a) Prepričal me je, naj jo ustrelim.
ali
b) Pripravil me je do tega, da jo ustrelim.,
perlokuciji ilokucije:
Protestiral je proti mojemu ravnanju.
33 J. L. Austin, Kako napravimo kaj z besedami, n. d., 90.
