Page 57 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 57
ilokucijska moč in njena nemoč
D. (Upo)rabe iz koraka B so ponovno prebrane z vrednostjo S2.
E. Tudi (upo)rabe iz koraka C so ponovno prebrane z vrednostjo S2.
Obljubljam2 = »dejanje, ki ga izvršim, s tem ko rečem Obljubljam2«.
Če naj se izognemo neprijetni možnosti, da Slovenec obljublja ne-
dovršno, da lahko obljubi le po pomoti, moramo vztrajati, da je komple-
ksna oblika obljubljam že dosegla korak E, kar pomeni, da dovršenost
dejanja obljube – glede na nedovršno glagolsko obliko – ni stvar niti iz-
javljalčeve intence niti avtoreferencialnosti tega glagola, temveč prepro-
sto in samo banalnega dejstva, da se (v slovenščini) obljublja in obljubi
pač tako, da se reče obljubljam – da je torej glagol obljubiti, z njim pa –
vsaj hipotetično – vsi performativi, deriviran iz lokucij vsakdanjega go-
vora, da je torej delokutiv.
S tem nadvse banalnim dejstvom bi odisejado performativnosti
morda res lahko končali, vendar stvari tudi v tem primeru niso tako zelo
banalne, kot se kažejo.
Oglejmo si tale dialog:46
A. Nikoli več ne boš oblekla te obleke.
B. In kaj naj to pomeni?
A. Zahtevam, da nikoli več ne oblečeš te obleke.
Videzu navkljub bi zadnjo A-jevo izjavo težko opisali kot performa-
tiv, prej gre za opis oziroma kvalifikacijo – torej konstativ – prve A-je-
ve izjave.
Ali A s svojo drugo izjavo samo opisuje, eksplicira svojo prvo izjavo
ali pa z njo šele zares zahteva?
Antoine Culioli47 se tega problema loteva z rekonstrukcijo izjavljal-
nih pogojev, natančneje, loči med referencialno in modalno identičnostjo
subjekta izjave in subjekta izjavljanja.
Če naj bo neka glagolska raba performativna, morata biti subjekt iz-
jave in subjekt izjavljanja identična ne le referencialno, temveč tudi mo-
dalno. V zgornjem primeru pa sta identična le referencialno, medtem ko
je subjekt izjave Zahtevam, da nikoli več ne oblečeš te obleke do subjekta
izjavljanja modalno v enakem odnosu, kakor bi bil subjekt izjave (On)
zahteva, da nikoli več ne oblečeš te obleke, kar pomeni, da gre le za opis,
deskripcijo nekega že izvršenega dejanja.
Tudi delokutivnost kot skrivnost performativnosti torej (še) ne za-
došča: če hočemo ločiti performativne rabe od le navidezno performa-
tivnih rab, moramo torej najprej – vsaj minimalno – rekonstruirati izja-
46 Sposodili smo si ga iz knjige C. Dobrovie-Sorin Actes de langage et théorie de l’ énonciation, Pariz 1985,
35.
47 A. Culioli, Valeurs modales et opérations énonciatives, Le français moderne 46 (1978), št. 4.
D. (Upo)rabe iz koraka B so ponovno prebrane z vrednostjo S2.
E. Tudi (upo)rabe iz koraka C so ponovno prebrane z vrednostjo S2.
Obljubljam2 = »dejanje, ki ga izvršim, s tem ko rečem Obljubljam2«.
Če naj se izognemo neprijetni možnosti, da Slovenec obljublja ne-
dovršno, da lahko obljubi le po pomoti, moramo vztrajati, da je komple-
ksna oblika obljubljam že dosegla korak E, kar pomeni, da dovršenost
dejanja obljube – glede na nedovršno glagolsko obliko – ni stvar niti iz-
javljalčeve intence niti avtoreferencialnosti tega glagola, temveč prepro-
sto in samo banalnega dejstva, da se (v slovenščini) obljublja in obljubi
pač tako, da se reče obljubljam – da je torej glagol obljubiti, z njim pa –
vsaj hipotetično – vsi performativi, deriviran iz lokucij vsakdanjega go-
vora, da je torej delokutiv.
S tem nadvse banalnim dejstvom bi odisejado performativnosti
morda res lahko končali, vendar stvari tudi v tem primeru niso tako zelo
banalne, kot se kažejo.
Oglejmo si tale dialog:46
A. Nikoli več ne boš oblekla te obleke.
B. In kaj naj to pomeni?
A. Zahtevam, da nikoli več ne oblečeš te obleke.
Videzu navkljub bi zadnjo A-jevo izjavo težko opisali kot performa-
tiv, prej gre za opis oziroma kvalifikacijo – torej konstativ – prve A-je-
ve izjave.
Ali A s svojo drugo izjavo samo opisuje, eksplicira svojo prvo izjavo
ali pa z njo šele zares zahteva?
Antoine Culioli47 se tega problema loteva z rekonstrukcijo izjavljal-
nih pogojev, natančneje, loči med referencialno in modalno identičnostjo
subjekta izjave in subjekta izjavljanja.
Če naj bo neka glagolska raba performativna, morata biti subjekt iz-
jave in subjekt izjavljanja identična ne le referencialno, temveč tudi mo-
dalno. V zgornjem primeru pa sta identična le referencialno, medtem ko
je subjekt izjave Zahtevam, da nikoli več ne oblečeš te obleke do subjekta
izjavljanja modalno v enakem odnosu, kakor bi bil subjekt izjave (On)
zahteva, da nikoli več ne oblečeš te obleke, kar pomeni, da gre le za opis,
deskripcijo nekega že izvršenega dejanja.
Tudi delokutivnost kot skrivnost performativnosti torej (še) ne za-
došča: če hočemo ločiti performativne rabe od le navidezno performa-
tivnih rab, moramo torej najprej – vsaj minimalno – rekonstruirati izja-
46 Sposodili smo si ga iz knjige C. Dobrovie-Sorin Actes de langage et théorie de l’ énonciation, Pariz 1985,
35.
47 A. Culioli, Valeurs modales et opérations énonciatives, Le français moderne 46 (1978), št. 4.
