Page 49 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 49
ilokucijska moč in njena nemoč
zuje pri delu. G ve, da P uprizorjenega dokaza ne bo razumel kot »nara-
ven« dokaz, da p, temveč kot njegovo, G-jevo intenco, da v P-ju ustva-
ri prepričanje, da p. G-jeva intenca je torej, da bi P prepoznal njegovo in-
tenco i1, s tem pa zadovolji pogoju i2. G misli, da ima P vse razloge za to,
da misli, da bi G ne imel intence v P-ju ustvariti prepričanja, da p, če bi
tudi sam (tj. G) ne verjel, da p. P-ju se torej njegovo prepoznanje G-jeve
intence, da bi v njem zbudil prepričanje, da p, zdi zadosten razlog tudi za
njegovo lastno prepričanje, da p, s čimer je izpolnjen tudi pogoj i3. Ven-
dar G-ju in P-ju ni uspelo vzpostaviti komunikacije, vsak je ostal na svo-
ji strani. Zakaj?
Poskusimo to pojasniti z jezikovnim primerom, z že večkrat upora-
bljeno izjavo:
Opozarjam vas, da vas bo bik napadel.
i1: G želi P-ja opozoriti, da p (»Bik vas bo napadel.«)
i2: da bi bil prepričljiv in da bi P-ja prepričal, da je njegova intenca
opozoriti ga, da p, uporabi eksplicitno obliko: Opozarjam vas, da vas bo
bik napadel.
i3: G misli, da ima P s tem dovolj razlogov za to, da misli, da bi G v
njem ne želel ustvariti prepričanja, da p, če bi tudi sam (G) ne bil prepri-
čan, da p.
Prav v tem pa je problem; v tem, da le G misli, da ima P dovolj ra-
zlogov za to, da tudi sam (namreč P) verjame, da p. Da bi lahko govori-
li o uspešno vzpostavljeni komunikaciji, morata tako misliti oba. P se bo
morda sicer zavedal, da je bila G-jeva intenca opozoriti P-ja, toda dokler
se G ne bo prepričal, da P ve, da je bila G-jeva intenca prav opozoriti in ne
kaj drugega, ne moremo govoriti o uspešni vzpostavitvi komunikacije, to-
rej o tem, da ga je res opozoril. Če naj torej zagotovimo uspešno vzposta-
vitev komunikacije, moramo i3 dodati i4: G-jevo intenco, da P prepozna
njegovo intenco i2; potemtakem moramo dodati intenco, da P prepozna
G-jevo intenco, da P prepozna njegovo intenco.32 Šele i4 tako omogoča
sklenitev komunikacijskega kroga.
Ta kompleksna igra intenc, ki naj zagotovi pravilno razumetje po-
mena in moči izjave, je potrebna prav zato, ker ni kakega konvencional-
nega načina, da izvršimo določeno ilokucijsko dejanje. Če bi tak konven-
cionalni način obstajal (na primer, Searlov), bi bila naša intenca, da sogo-
vornik prepozna našo intenco, da želimo, da prepozna našo intenco, pre-
32 Seveda poznamo tudi primere, kjer prepoznanje naše intence i2 ne more delovati in tudi ne deluje
kot sredstvo, s katerim naj zagotovimo pravilno razumetje pomena in moči naše izjave. Taki prime-
ri so na primer bahanje, žaljenje, zmerjanje in sploh vsa govorna dejanja, ki ne poznajo eksplicitne ilo-
kucijske oblike oziroma jih ni mogoče izvršiti v 1. os. edn. prez. ind. akt.
zuje pri delu. G ve, da P uprizorjenega dokaza ne bo razumel kot »nara-
ven« dokaz, da p, temveč kot njegovo, G-jevo intenco, da v P-ju ustva-
ri prepričanje, da p. G-jeva intenca je torej, da bi P prepoznal njegovo in-
tenco i1, s tem pa zadovolji pogoju i2. G misli, da ima P vse razloge za to,
da misli, da bi G ne imel intence v P-ju ustvariti prepričanja, da p, če bi
tudi sam (tj. G) ne verjel, da p. P-ju se torej njegovo prepoznanje G-jeve
intence, da bi v njem zbudil prepričanje, da p, zdi zadosten razlog tudi za
njegovo lastno prepričanje, da p, s čimer je izpolnjen tudi pogoj i3. Ven-
dar G-ju in P-ju ni uspelo vzpostaviti komunikacije, vsak je ostal na svo-
ji strani. Zakaj?
Poskusimo to pojasniti z jezikovnim primerom, z že večkrat upora-
bljeno izjavo:
Opozarjam vas, da vas bo bik napadel.
i1: G želi P-ja opozoriti, da p (»Bik vas bo napadel.«)
i2: da bi bil prepričljiv in da bi P-ja prepričal, da je njegova intenca
opozoriti ga, da p, uporabi eksplicitno obliko: Opozarjam vas, da vas bo
bik napadel.
i3: G misli, da ima P s tem dovolj razlogov za to, da misli, da bi G v
njem ne želel ustvariti prepričanja, da p, če bi tudi sam (G) ne bil prepri-
čan, da p.
Prav v tem pa je problem; v tem, da le G misli, da ima P dovolj ra-
zlogov za to, da tudi sam (namreč P) verjame, da p. Da bi lahko govori-
li o uspešno vzpostavljeni komunikaciji, morata tako misliti oba. P se bo
morda sicer zavedal, da je bila G-jeva intenca opozoriti P-ja, toda dokler
se G ne bo prepričal, da P ve, da je bila G-jeva intenca prav opozoriti in ne
kaj drugega, ne moremo govoriti o uspešni vzpostavitvi komunikacije, to-
rej o tem, da ga je res opozoril. Če naj torej zagotovimo uspešno vzposta-
vitev komunikacije, moramo i3 dodati i4: G-jevo intenco, da P prepozna
njegovo intenco i2; potemtakem moramo dodati intenco, da P prepozna
G-jevo intenco, da P prepozna njegovo intenco.32 Šele i4 tako omogoča
sklenitev komunikacijskega kroga.
Ta kompleksna igra intenc, ki naj zagotovi pravilno razumetje po-
mena in moči izjave, je potrebna prav zato, ker ni kakega konvencional-
nega načina, da izvršimo določeno ilokucijsko dejanje. Če bi tak konven-
cionalni način obstajal (na primer, Searlov), bi bila naša intenca, da sogo-
vornik prepozna našo intenco, da želimo, da prepozna našo intenco, pre-
32 Seveda poznamo tudi primere, kjer prepoznanje naše intence i2 ne more delovati in tudi ne deluje
kot sredstvo, s katerim naj zagotovimo pravilno razumetje pomena in moči naše izjave. Taki prime-
ri so na primer bahanje, žaljenje, zmerjanje in sploh vsa govorna dejanja, ki ne poznajo eksplicitne ilo-
kucijske oblike oziroma jih ni mogoče izvršiti v 1. os. edn. prez. ind. akt.
