Page 53 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 53
ilokucijska moč in njena nemoč
3. Iz tega pa izhaja, da je performativna izjava prav zato, ker sama
vzpostavlja realnost, ki jo imenuje, in ker je ta realnost za vsako izjavo
nova, samonanašajoča. Performativna izjava mora tako imenovati deja-
nje, ki je z njo izvršeno, pa tudi njegovega (iz)vršilca.
Zato ne moremo reči, da gre tako v primeru izjave:
Pridite!
kakor v primeru izjave:
Ukazujem vam, da pridete!
za izjavi z enako ilokucijsko močjo, le da je ta v drugem primeru ekspli-
cirana, v prvem pa ne. Nasprotno, v prvem primeru gre za izjavo, ki lah-
ko ima ilokucijsko moč ukaza, v drugem pa (ob ustreznih okoliščinah iz-
javljanja) za performativ, ki imenuje tako dejanje kakor njegovega izvr-
šilca.
Performativ in ilokucijsko dejanje torej nista dve imeni, dve modali-
teti istega koncepta, temveč dva različna koncepta. Performativ je strogo
zamejen z družbenimi, zunajjezikovnimi konvencijami, pri ilokucijskem
dejanju pa so konvencionalna le njegova sredstva (jezik oziroma uporaba
jezika v komunikacijske namene),37 njegova (ilokucijska) moč pa je v naj-
boljšem primeru odvisna od uspešnega zapopadenja kompleksne igre in-
tenc, v najslabšem pa …
Suspenz tropičja je v vsej svoji nedoločenosti in nedoločljivosti pov-
sem na mestu, saj je povsem nemogoče natančno odgovoriti na vpraša-
nji, od česa vse je odvisna uspešna izvršitev nekega ilokucijskega dejanja
in kaj je tisto, kar razveljavi oziroma suspendira kompleksno igro intenc,
vsekakor pa je to poslušalčeva stvar in ne govorčeva.
Morda pa si je treba vprašanje zastaviti drugače: morda je instru-
mentarij, ki ga je razvila teorija govornih dejanj, nezadosten ali celo ne-
primeren za analizo vsakdanjega govora in komunikacije, morda se ju
moramo lotiti drugače, z drugačnim orodjem – predvsem pa z druge-
ga zornega kota.
Leta 1958 je Benveniste v lingvistično teorijo vpeljal novo katego-
rijo, delokutivne glagole.38 Če so denominativi glagoli, izvedeni iz samo-
37 Strawson (Intention and Convention in Speech Acts,) celo poudarja, da se govorna dejanja, ki teme-
ljijo na intencah, in govorna dejanja, ki temeljijo na konvencijah, na neki način izključujejo, da vpe-
ljava zunajjezikovnih konvencij v kompleksno igro intenc shemo tako preobremeni, da se zlomi, da
v skrajni konsekvenci celo ni več mogoče ugotoviti, na koga je bila zadevna izjava sploh naslovljena.
Po drugi strani, v primeru govornih dejanj, ki temeljijo na zunajjezikovnih konvencijah, pa so inten-
ce pravzaprav odveč, saj je v primeru, da so zunajjezikovne konvencije dovolj močne, povsem vsee-
no, ali je imel govorec pri izjavljanju sploh kakšno intenco ali pa mu je izjava ušla po nesreči.
38 É. Benveniste, Delokutivni glagoli, v: isti, Problemi splošne lingvistike I, n. d., 299–308.
3. Iz tega pa izhaja, da je performativna izjava prav zato, ker sama
vzpostavlja realnost, ki jo imenuje, in ker je ta realnost za vsako izjavo
nova, samonanašajoča. Performativna izjava mora tako imenovati deja-
nje, ki je z njo izvršeno, pa tudi njegovega (iz)vršilca.
Zato ne moremo reči, da gre tako v primeru izjave:
Pridite!
kakor v primeru izjave:
Ukazujem vam, da pridete!
za izjavi z enako ilokucijsko močjo, le da je ta v drugem primeru ekspli-
cirana, v prvem pa ne. Nasprotno, v prvem primeru gre za izjavo, ki lah-
ko ima ilokucijsko moč ukaza, v drugem pa (ob ustreznih okoliščinah iz-
javljanja) za performativ, ki imenuje tako dejanje kakor njegovega izvr-
šilca.
Performativ in ilokucijsko dejanje torej nista dve imeni, dve modali-
teti istega koncepta, temveč dva različna koncepta. Performativ je strogo
zamejen z družbenimi, zunajjezikovnimi konvencijami, pri ilokucijskem
dejanju pa so konvencionalna le njegova sredstva (jezik oziroma uporaba
jezika v komunikacijske namene),37 njegova (ilokucijska) moč pa je v naj-
boljšem primeru odvisna od uspešnega zapopadenja kompleksne igre in-
tenc, v najslabšem pa …
Suspenz tropičja je v vsej svoji nedoločenosti in nedoločljivosti pov-
sem na mestu, saj je povsem nemogoče natančno odgovoriti na vpraša-
nji, od česa vse je odvisna uspešna izvršitev nekega ilokucijskega dejanja
in kaj je tisto, kar razveljavi oziroma suspendira kompleksno igro intenc,
vsekakor pa je to poslušalčeva stvar in ne govorčeva.
Morda pa si je treba vprašanje zastaviti drugače: morda je instru-
mentarij, ki ga je razvila teorija govornih dejanj, nezadosten ali celo ne-
primeren za analizo vsakdanjega govora in komunikacije, morda se ju
moramo lotiti drugače, z drugačnim orodjem – predvsem pa z druge-
ga zornega kota.
Leta 1958 je Benveniste v lingvistično teorijo vpeljal novo katego-
rijo, delokutivne glagole.38 Če so denominativi glagoli, izvedeni iz samo-
37 Strawson (Intention and Convention in Speech Acts,) celo poudarja, da se govorna dejanja, ki teme-
ljijo na intencah, in govorna dejanja, ki temeljijo na konvencijah, na neki način izključujejo, da vpe-
ljava zunajjezikovnih konvencij v kompleksno igro intenc shemo tako preobremeni, da se zlomi, da
v skrajni konsekvenci celo ni več mogoče ugotoviti, na koga je bila zadevna izjava sploh naslovljena.
Po drugi strani, v primeru govornih dejanj, ki temeljijo na zunajjezikovnih konvencijah, pa so inten-
ce pravzaprav odveč, saj je v primeru, da so zunajjezikovne konvencije dovolj močne, povsem vsee-
no, ali je imel govorec pri izjavljanju sploh kakšno intenco ali pa mu je izjava ušla po nesreči.
38 É. Benveniste, Delokutivni glagoli, v: isti, Problemi splošne lingvistike I, n. d., 299–308.
