Page 51 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 51
ilokucijska moč in njena nemoč
pa:
a) Zadržal me je.
ali
b) Vznejevoljil me je.
Bistvena razlika med ilokucijskim in perlokucijskim dejanjem je –
spet po Austinu – v tem, da je prvo konvencionalno, drugo pa ne:34 če
hočemo nekoga razjeziti, lahko to storimo na mnogo raznovrstnih ver-
balnih in neverbalnih načinov, ne poznamo pa ustaljenega, uveljavljene-
ga, skratka, konvencionalnega načina, kako nekoga spraviti ob pamet.
Videli smo, da ima težave s konvencionalnostjo tudi ilokucijsko de-
janje: ugotovili smo, da so konvencionalna le nekatera ilokucijska deja-
nja, tista, ki se opirajo na družbene konvencije, preostalim pa niti Au-
stinova oslabljena definicija konvencionalnosti – da jih je namreč vedno
mogoče eksplicirati s pomočjo performativnega prefiksa – ne pomaga
veliko. Če naj zagotovijo razumetje svojega pomena in zlasti svoje moči,
se morajo opreti na že opisano kompleksno igro intenc: svojemu poslu-
šalcu morajo dati vedeti, da je njihova intenca, da prepozna, da je njihova
intenca (na primer) opozoriti ga in da njegovo prepoznanje te intence (da
je njihova intenca, da prepozna, da je njihova intenca, da prepozna) šteje
kot vzrok ali vsaj eden od vzrokov za njegov umik na varno.
Prav razlikovanje med ilokucijo in perlokucijo pa nam bo poka-
zalo, da tudi razumetje igre intenc ni zadosten razlog za uspešno izvrši-
tev nekega (nemara celo v performativnem prefiksu imenovanega) iloku-
cijskega dejanja. Vzemimo, da se znajdem sredi polja, da mi nasproti pri-
haja bik in da mi nekdo zakliče:
Opozarjam vas, da vas bo bik napadel.
Njegovih besed (njegovega opozorila?) ne poslušam (slišim jih že, le
ne vzamem jih resno), ne umaknem se in bik se res zakadi vame. Pozneje
dogodek komentiram takole:
Opozoril me je /ilokucija/,
vendar me ni prepričal /perlokucija/.
Rekli smo, da se ilokucijsko dejanje, recimo dejanje opozorila, izpol-
ni le, če ga poslušalec oziroma sogovornik kot takšno, torej kot opozori-
lo, tudi razume. Zdi se, da je v našem primeru ta pogoj izpolnjen.
34 Steven Davis, eden redkih avtorjev, ki so se ukvarjali s problemom perlokucijskih dejanj, trdi naspro-
tno: da namreč obstajajo perlokucijska dejanja, ki so konvencionalna, in sicer tista perlokucijska deja-
nja, ki so intenca nekaterih ilokucijskih dejanj. Intenca ilokucijskega dejanja spraševanja je ustvariti dolo-
čen perlokucijski učinek, namreč dobiti (izvleči/izsiliti) določen odgovor; z drugimi besedami: če
želimo dobiti določeno informacijo, določen odgovor, je najkonvencionalnejši način, da do njega
pridemo, ta, da postavimo vprašanje. (S. Davis, Perlocutions, v: Speech Act Theory and Pragmatics, ur. J.
R. Searle, F. Kiefer, M. Bierwisch, Dordrecht 1980.)
pa:
a) Zadržal me je.
ali
b) Vznejevoljil me je.
Bistvena razlika med ilokucijskim in perlokucijskim dejanjem je –
spet po Austinu – v tem, da je prvo konvencionalno, drugo pa ne:34 če
hočemo nekoga razjeziti, lahko to storimo na mnogo raznovrstnih ver-
balnih in neverbalnih načinov, ne poznamo pa ustaljenega, uveljavljene-
ga, skratka, konvencionalnega načina, kako nekoga spraviti ob pamet.
Videli smo, da ima težave s konvencionalnostjo tudi ilokucijsko de-
janje: ugotovili smo, da so konvencionalna le nekatera ilokucijska deja-
nja, tista, ki se opirajo na družbene konvencije, preostalim pa niti Au-
stinova oslabljena definicija konvencionalnosti – da jih je namreč vedno
mogoče eksplicirati s pomočjo performativnega prefiksa – ne pomaga
veliko. Če naj zagotovijo razumetje svojega pomena in zlasti svoje moči,
se morajo opreti na že opisano kompleksno igro intenc: svojemu poslu-
šalcu morajo dati vedeti, da je njihova intenca, da prepozna, da je njihova
intenca (na primer) opozoriti ga in da njegovo prepoznanje te intence (da
je njihova intenca, da prepozna, da je njihova intenca, da prepozna) šteje
kot vzrok ali vsaj eden od vzrokov za njegov umik na varno.
Prav razlikovanje med ilokucijo in perlokucijo pa nam bo poka-
zalo, da tudi razumetje igre intenc ni zadosten razlog za uspešno izvrši-
tev nekega (nemara celo v performativnem prefiksu imenovanega) iloku-
cijskega dejanja. Vzemimo, da se znajdem sredi polja, da mi nasproti pri-
haja bik in da mi nekdo zakliče:
Opozarjam vas, da vas bo bik napadel.
Njegovih besed (njegovega opozorila?) ne poslušam (slišim jih že, le
ne vzamem jih resno), ne umaknem se in bik se res zakadi vame. Pozneje
dogodek komentiram takole:
Opozoril me je /ilokucija/,
vendar me ni prepričal /perlokucija/.
Rekli smo, da se ilokucijsko dejanje, recimo dejanje opozorila, izpol-
ni le, če ga poslušalec oziroma sogovornik kot takšno, torej kot opozori-
lo, tudi razume. Zdi se, da je v našem primeru ta pogoj izpolnjen.
34 Steven Davis, eden redkih avtorjev, ki so se ukvarjali s problemom perlokucijskih dejanj, trdi naspro-
tno: da namreč obstajajo perlokucijska dejanja, ki so konvencionalna, in sicer tista perlokucijska deja-
nja, ki so intenca nekaterih ilokucijskih dejanj. Intenca ilokucijskega dejanja spraševanja je ustvariti dolo-
čen perlokucijski učinek, namreč dobiti (izvleči/izsiliti) določen odgovor; z drugimi besedami: če
želimo dobiti določeno informacijo, določen odgovor, je najkonvencionalnejši način, da do njega
pridemo, ta, da postavimo vprašanje. (S. Davis, Perlocutions, v: Speech Act Theory and Pragmatics, ur. J.
R. Searle, F. Kiefer, M. Bierwisch, Dordrecht 1980.)
