Page 55 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 55
ilokucijska moč in njena nemoč
se zahvalimo).41 Anscombre zato predlaga novo (širšo) definicijo delo-
kutivnosti: A-ti je (benvenistovski) delokutiv, če obstaja izraz A!, tako da
A-ti = »izvršiti dejanje, ki ga izvršimo s tem, da rečemo A«.
Z drugimi besedami to pomeni, da delokutivi in performativi ne le
niso nezdružljivi, temveč bi delokutivnost utegnila biti celo v osnovi per-
formativnosti. Anscombre sicer predlaga delokutivno interpretacijo tudi
za druge besedne vrste (na primer za samostalnike in prislove), vendar
nas ta »posplošena delokutivnost«, kot jo poimenuje, v tem zapisu ne
bo zanimala. Pač pa nas bo zanimal mehanizem, ki ga za to posplošeno
delokutivnost Anscombre predlaga.
Gre za proces, ki naj pojasni primere, v katerih neka formula F1 s se-
mantično vrednostjo S1 pripelje do (nastanka) morfema F2 s semantično
vrednostjo S2, ki izpostavi izjavljalno vrednost F1. Anscombre predlaga
shemo s petimi koraki, vsak izmed katerih predstavlja neko razvojno eta-
po derivacije. Koraki so tile:42
A. Morfemi m1, m2, … mn imajo semantične vrednosti s1, s2, … sn.
B. Pojavi se neka konverzacijska formula F1 (m1, m2, … mn), v/pri iz-
javljanju katere imajo m1, m2, … mn vrednosti s1, s2, … sn in ki (s posredo-
vanjem nekega diskurzivnega zakona) rabi za izvršitev nekega dejanja.
C. Oblikuje se kompleksni morfem F2, katerega semantična vrednost
S2 vključuje aluzijo na (upo)rabo F1 (m1, m2, … mn) iz koraka B.
D. Če sta F1 in F2 formalno enaka, so tudi (upo)rabe F1 iz koraka B
ponovno prebrane tako, da dajo F1 vrednost S2.
E. Če sta F1 in F2 formalno enaka, so tudi (upo)rabe F1 in koraka C
ponovno prebrane tako, da dajo F1 vrednost S2.
Anscombre poudarja, da gre za razvito shemo, kar pomeni, da pri ne-
katerih rabah ni več mogoče izslediti koraka A, medtem ko nekatere druge
rabe še niso prišle do koraka E, ilustrira pa jo z (delokutivno) derivacijo be-
sede merci (»hvala«).
A. Obstaja morfem merci1, ki prvotno pomeni »uslugo (ki smo jo
storili nekomu)«;
B. Merci1 se s pomenom iz A uporablja v formuli Merci1!, ki jo upora-
bljamo zato, da se (v skladu z diskurzivnim zakonom,43 ki pravi: »Če X pra-
41 Gl. tudi: isti, Délocutivité benvenistienne, délocutivité généralisée et performativité, v: Langue
Francaise 42 (1979).
42 Isti, Voulez-vous dérivez avec moi?, Communications 32 (1980).
43 Anscombrovih »diskurzivnih zakonov« ne smemo zamenjevati z Griceovimi »konverzacijskimi
maksimami«. Medtem ko so te razmeroma trdno formulirane, imajo Anscombrovi »diskurzivni
zakoni« predvsem hevristično vrednost. Še najbolj se približujejo »toposom«, kakor sta jih Ducrot
in Anscombre razvila v poznejših letih.
se zahvalimo).41 Anscombre zato predlaga novo (širšo) definicijo delo-
kutivnosti: A-ti je (benvenistovski) delokutiv, če obstaja izraz A!, tako da
A-ti = »izvršiti dejanje, ki ga izvršimo s tem, da rečemo A«.
Z drugimi besedami to pomeni, da delokutivi in performativi ne le
niso nezdružljivi, temveč bi delokutivnost utegnila biti celo v osnovi per-
formativnosti. Anscombre sicer predlaga delokutivno interpretacijo tudi
za druge besedne vrste (na primer za samostalnike in prislove), vendar
nas ta »posplošena delokutivnost«, kot jo poimenuje, v tem zapisu ne
bo zanimala. Pač pa nas bo zanimal mehanizem, ki ga za to posplošeno
delokutivnost Anscombre predlaga.
Gre za proces, ki naj pojasni primere, v katerih neka formula F1 s se-
mantično vrednostjo S1 pripelje do (nastanka) morfema F2 s semantično
vrednostjo S2, ki izpostavi izjavljalno vrednost F1. Anscombre predlaga
shemo s petimi koraki, vsak izmed katerih predstavlja neko razvojno eta-
po derivacije. Koraki so tile:42
A. Morfemi m1, m2, … mn imajo semantične vrednosti s1, s2, … sn.
B. Pojavi se neka konverzacijska formula F1 (m1, m2, … mn), v/pri iz-
javljanju katere imajo m1, m2, … mn vrednosti s1, s2, … sn in ki (s posredo-
vanjem nekega diskurzivnega zakona) rabi za izvršitev nekega dejanja.
C. Oblikuje se kompleksni morfem F2, katerega semantična vrednost
S2 vključuje aluzijo na (upo)rabo F1 (m1, m2, … mn) iz koraka B.
D. Če sta F1 in F2 formalno enaka, so tudi (upo)rabe F1 iz koraka B
ponovno prebrane tako, da dajo F1 vrednost S2.
E. Če sta F1 in F2 formalno enaka, so tudi (upo)rabe F1 in koraka C
ponovno prebrane tako, da dajo F1 vrednost S2.
Anscombre poudarja, da gre za razvito shemo, kar pomeni, da pri ne-
katerih rabah ni več mogoče izslediti koraka A, medtem ko nekatere druge
rabe še niso prišle do koraka E, ilustrira pa jo z (delokutivno) derivacijo be-
sede merci (»hvala«).
A. Obstaja morfem merci1, ki prvotno pomeni »uslugo (ki smo jo
storili nekomu)«;
B. Merci1 se s pomenom iz A uporablja v formuli Merci1!, ki jo upora-
bljamo zato, da se (v skladu z diskurzivnim zakonom,43 ki pravi: »Če X pra-
41 Gl. tudi: isti, Délocutivité benvenistienne, délocutivité généralisée et performativité, v: Langue
Francaise 42 (1979).
42 Isti, Voulez-vous dérivez avec moi?, Communications 32 (1980).
43 Anscombrovih »diskurzivnih zakonov« ne smemo zamenjevati z Griceovimi »konverzacijskimi
maksimami«. Medtem ko so te razmeroma trdno formulirane, imajo Anscombrovi »diskurzivni
zakoni« predvsem hevristično vrednost. Še najbolj se približujejo »toposom«, kakor sta jih Ducrot
in Anscombre razvila v poznejših letih.
