Page 56 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 56
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
vi Y-u, da je A usluga, ki jo je Y storil X-u, potem se X Y-u zahvaljuje.«) ne-
komu zahvalimo;
C. Pride do nastanka substantiva merci2 s pomenom S2, ki zaznamu-
je »dejanje, ki ga izvršimo, s tem ko rečemo Merci1!«.
D. (Upo)rabe iz koraka B so ponovno prebrane z vrednostjo S2.
E. (Upo)rabe iz koraka C so ponovno prebrane z vrednostjo S2. Mer-
ci2 = »dejanje, ki ga izvršimo, s tem ko rečemo Merci2!«.
Poskusimo shemo aplicirati še na slovenščino. Vzemimo kar primer
obljubljanja, ki v slovenščini kaže nekaj prav neprijetnih lastnosti.44
A. O zgodovini (pojavljanja in pomenjanja) morfemov obljuba, oblju-
biti nam zgodovina slovenskega jezika ne ve povedati dosti (Bezlaj oblju-
bljanja na primer sploh ni uvrstil v Etimološki slovar slovenskega jezika).45
Lahko pa o tem prvem koraku sklepamo per negationem, in pri tem nam
bodo v kar največjo pomoč spisi patra Stanislava Škrabca. Ta nekje namreč
pravi, da so Slovenci pričeli nekatera dejanja izvrševati z izreko besede, ki to
dejanje zaznamuje, šele po sprejetju krščanstva, tj. potem ko so bili v sloven-
ščino prevedeni Biblija in liturgična besedila, ki šele podajajo obrazce, po ka-
terih se je ljudstvo lahko zgledovalo tudi v posvetni rabi.
Iz tega lahko sklepamo, da Slovenec (kakor tudi ne Nemec, kot opo-
zarja Škrabec) ni od nekdaj obljubljal tako, da je (preprosto) rekel »oblju-
bljam«.
B. Pojavi se konverzacijska formula obljubljam1, ki jo izjavljalec (v skla-
du s konverzacijskim zakonom, ki pravi: »Če X pravi Y-u, da mu nekaj
obljublja, se s tem zavezuje k izvršitvi nekega dejanja.«) uporablja za to, da
naslovljencu (nekaj) obljubi.
Koraka B, z njim pa tudi C, utemeljuje ne le razlaga, ki smo jo navedli
v podporo A, temveč tudi neko drugo dejstvo, na katero prav tako opozar-
ja Škrabec: da sta sprva namreč obstajali dve konkurenčni obliki, oblju-
bim in obljubljam. Ker pa je v številnih slovenskih narečjih dovršna obli-
ka že rabila za izražanje prihodnjika, je začela za »efektivni sedanjik«
rabiti nedovršna oblika.
C. Pride do nastanka kompleksne oblike obljubljam2 s pomenom S2
= »dejanje, ki ga izvršim, s tem ko rečem obljubljaml«.
44 Gl. naše zapise Od performativa do govornih dejanj, n. d., 125–138, Ali je performativ v slovenščini sploh
mogoč?, Problemi–Razprave 17 (1987), št. 7–8, in Kako obljubiti – kratek pregled, n. d.
45 Še najuporabnejša je Glonarjeva opomba (Slovar slovenskega jezika, Ljubljana 1963): pod geslom
»obljuba« namreč zapiše: »obljubo storiti +: obljubiti«. S križcem Glonar zaznamuje izraze in be-
sedne zveze, ki so zastareli in se ne uporabljajo več, kar (lahko) pomeni, da je samostalnik obljuba –
povsem v skladu z Anscombrovo hipotezo – razvojno bil pred glagolom obljubiti in da je glagolska
oblika, s katero naj govorec izvrši dejanje obljube, torej kronološko poznejša kakor sestavljena obli-
ka obljubo storiti.
vi Y-u, da je A usluga, ki jo je Y storil X-u, potem se X Y-u zahvaljuje.«) ne-
komu zahvalimo;
C. Pride do nastanka substantiva merci2 s pomenom S2, ki zaznamu-
je »dejanje, ki ga izvršimo, s tem ko rečemo Merci1!«.
D. (Upo)rabe iz koraka B so ponovno prebrane z vrednostjo S2.
E. (Upo)rabe iz koraka C so ponovno prebrane z vrednostjo S2. Mer-
ci2 = »dejanje, ki ga izvršimo, s tem ko rečemo Merci2!«.
Poskusimo shemo aplicirati še na slovenščino. Vzemimo kar primer
obljubljanja, ki v slovenščini kaže nekaj prav neprijetnih lastnosti.44
A. O zgodovini (pojavljanja in pomenjanja) morfemov obljuba, oblju-
biti nam zgodovina slovenskega jezika ne ve povedati dosti (Bezlaj oblju-
bljanja na primer sploh ni uvrstil v Etimološki slovar slovenskega jezika).45
Lahko pa o tem prvem koraku sklepamo per negationem, in pri tem nam
bodo v kar največjo pomoč spisi patra Stanislava Škrabca. Ta nekje namreč
pravi, da so Slovenci pričeli nekatera dejanja izvrševati z izreko besede, ki to
dejanje zaznamuje, šele po sprejetju krščanstva, tj. potem ko so bili v sloven-
ščino prevedeni Biblija in liturgična besedila, ki šele podajajo obrazce, po ka-
terih se je ljudstvo lahko zgledovalo tudi v posvetni rabi.
Iz tega lahko sklepamo, da Slovenec (kakor tudi ne Nemec, kot opo-
zarja Škrabec) ni od nekdaj obljubljal tako, da je (preprosto) rekel »oblju-
bljam«.
B. Pojavi se konverzacijska formula obljubljam1, ki jo izjavljalec (v skla-
du s konverzacijskim zakonom, ki pravi: »Če X pravi Y-u, da mu nekaj
obljublja, se s tem zavezuje k izvršitvi nekega dejanja.«) uporablja za to, da
naslovljencu (nekaj) obljubi.
Koraka B, z njim pa tudi C, utemeljuje ne le razlaga, ki smo jo navedli
v podporo A, temveč tudi neko drugo dejstvo, na katero prav tako opozar-
ja Škrabec: da sta sprva namreč obstajali dve konkurenčni obliki, oblju-
bim in obljubljam. Ker pa je v številnih slovenskih narečjih dovršna obli-
ka že rabila za izražanje prihodnjika, je začela za »efektivni sedanjik«
rabiti nedovršna oblika.
C. Pride do nastanka kompleksne oblike obljubljam2 s pomenom S2
= »dejanje, ki ga izvršim, s tem ko rečem obljubljaml«.
44 Gl. naše zapise Od performativa do govornih dejanj, n. d., 125–138, Ali je performativ v slovenščini sploh
mogoč?, Problemi–Razprave 17 (1987), št. 7–8, in Kako obljubiti – kratek pregled, n. d.
45 Še najuporabnejša je Glonarjeva opomba (Slovar slovenskega jezika, Ljubljana 1963): pod geslom
»obljuba« namreč zapiše: »obljubo storiti +: obljubiti«. S križcem Glonar zaznamuje izraze in be-
sedne zveze, ki so zastareli in se ne uporabljajo več, kar (lahko) pomeni, da je samostalnik obljuba –
povsem v skladu z Anscombrovo hipotezo – razvojno bil pred glagolom obljubiti in da je glagolska
oblika, s katero naj govorec izvrši dejanje obljube, torej kronološko poznejša kakor sestavljena obli-
ka obljubo storiti.
