Page 52 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 52
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Rekli pa smo tudi, da ilokucijsko dejanje ni sámo sebi namen, da je
njegov smisel prav v vplivanju oziroma učinkovanju na nekaj – ali na ne-
koga – drugega, (in sicer) v skladu s svojo (domnevno) ilokucijsko močjo.
Ta pogoj v našem primeru ni bil izpolnjen.
Govorec priznava, da je bil opozorjen, a vendar je ravnal, kot da ne
bi bil opozorjen. Izvršeno perlokucijsko dejanje, ki očitno spada v tisto
vrsto perlokucij, ki se v poimenovanju (izvršenega) dejanja nanašajo na
zadevno ilokucijsko dejanje, pravi, da govorca (domnevno) opozorilo ni
prepričalo.
Lahko v takem primeru govorimo o izvršenem ilokucijskem deja-
nju opozorila? Lahko sploh govorimo o kakšnem ilokucijskem dejanju?
Ali še radikalneje: je sploh smiselno govoriti o ilokucijskih dejanjih?
Je, vendar le, če jih strogo razmejimo od performativov. Benveniste,
ki je sicer neodvisno od Austina in po drugi poti tudi sam odkril per-
formativno razsežnost govora,35 v svoji kritiki Austinove razpustitve di-
stinkcije med performativom in konstativom v splošnejšo teorijo govor-
nih dejanj36 predvsem poudarja, da ni mogoče in ni upravičeno razpusti-
ti performativa v ilokucijo. Performativ, pravi, je povsem legitimen in od
ilokucije neodvisen koncept, ki ga je mogoče tudi strogo zamejiti.
1. Predvsem ni dovolj, če rečemo, da mora biti performativ, če naj bo
uspešen/posrečen, izrečen v 1. osebi ednine indikativa aktiva. Neka iz-
java je lahko performativ samo, če je obenem dejanje. Da bi bila kakšna
izjava lahko (tudi) dejanje, pa je ne sme izreči kdorkoli, temveč samo ti-
sti, ki mu pripada pravica, da takšno izjavo lahko izreče, torej avtoriteta.
Performativnost izjave (to, ali šteje za dejanje ali ne) je torej odvisna od
izjavljalca in pogojev izjavljanja, kar pomeni, da se v primeru, da je izja-
va izrečena s pravega mesta, lahko odrečemo tudi standard(izira)ni obli-
ki, namreč 1. osebi ednine indikativa aktiva. V pravih okoliščinah je lah-
ko performativen sleherni glagol, zato delitev glagolov na performativne
in neperformativne (delitev, na katero se v svoji klasifikaciji govornih de-
janj opira tudi Austin) ni pertinentna: performativna je lahko le izjava,
torej vsakokratna posamezna raba nekega glagola.
2. Iz tega (1. pogoja) izhaja, da je performativna izjava prav zato, ker
je dejanje, enkratna in neponovljiva. Vsaka (navidezna) ponovitev per-
formativne izjave je že novo dejanje, ki ga izvrši tisti, ki ima za to potreb-
ne kvalitete, ki pa za isto izjavo (natančneje: za izjavljanje istega stavka)
niso nujno enake.
35 É. Benveniste, O subjektivnosti v govorici, v: isti, Problemi splošne lingvistike I, slov. prev. I. Žagar, B.
Nežmah, Ljubljana 1988.
36 Isti, Analitična filozofija in govorica, v: isti, Problemi splošne lingvistike I, n. d.
Rekli pa smo tudi, da ilokucijsko dejanje ni sámo sebi namen, da je
njegov smisel prav v vplivanju oziroma učinkovanju na nekaj – ali na ne-
koga – drugega, (in sicer) v skladu s svojo (domnevno) ilokucijsko močjo.
Ta pogoj v našem primeru ni bil izpolnjen.
Govorec priznava, da je bil opozorjen, a vendar je ravnal, kot da ne
bi bil opozorjen. Izvršeno perlokucijsko dejanje, ki očitno spada v tisto
vrsto perlokucij, ki se v poimenovanju (izvršenega) dejanja nanašajo na
zadevno ilokucijsko dejanje, pravi, da govorca (domnevno) opozorilo ni
prepričalo.
Lahko v takem primeru govorimo o izvršenem ilokucijskem deja-
nju opozorila? Lahko sploh govorimo o kakšnem ilokucijskem dejanju?
Ali še radikalneje: je sploh smiselno govoriti o ilokucijskih dejanjih?
Je, vendar le, če jih strogo razmejimo od performativov. Benveniste,
ki je sicer neodvisno od Austina in po drugi poti tudi sam odkril per-
formativno razsežnost govora,35 v svoji kritiki Austinove razpustitve di-
stinkcije med performativom in konstativom v splošnejšo teorijo govor-
nih dejanj36 predvsem poudarja, da ni mogoče in ni upravičeno razpusti-
ti performativa v ilokucijo. Performativ, pravi, je povsem legitimen in od
ilokucije neodvisen koncept, ki ga je mogoče tudi strogo zamejiti.
1. Predvsem ni dovolj, če rečemo, da mora biti performativ, če naj bo
uspešen/posrečen, izrečen v 1. osebi ednine indikativa aktiva. Neka iz-
java je lahko performativ samo, če je obenem dejanje. Da bi bila kakšna
izjava lahko (tudi) dejanje, pa je ne sme izreči kdorkoli, temveč samo ti-
sti, ki mu pripada pravica, da takšno izjavo lahko izreče, torej avtoriteta.
Performativnost izjave (to, ali šteje za dejanje ali ne) je torej odvisna od
izjavljalca in pogojev izjavljanja, kar pomeni, da se v primeru, da je izja-
va izrečena s pravega mesta, lahko odrečemo tudi standard(izira)ni obli-
ki, namreč 1. osebi ednine indikativa aktiva. V pravih okoliščinah je lah-
ko performativen sleherni glagol, zato delitev glagolov na performativne
in neperformativne (delitev, na katero se v svoji klasifikaciji govornih de-
janj opira tudi Austin) ni pertinentna: performativna je lahko le izjava,
torej vsakokratna posamezna raba nekega glagola.
2. Iz tega (1. pogoja) izhaja, da je performativna izjava prav zato, ker
je dejanje, enkratna in neponovljiva. Vsaka (navidezna) ponovitev per-
formativne izjave je že novo dejanje, ki ga izvrši tisti, ki ima za to potreb-
ne kvalitete, ki pa za isto izjavo (natančneje: za izjavljanje istega stavka)
niso nujno enake.
35 É. Benveniste, O subjektivnosti v govorici, v: isti, Problemi splošne lingvistike I, slov. prev. I. Žagar, B.
Nežmah, Ljubljana 1988.
36 Isti, Analitična filozofija in govorica, v: isti, Problemi splošne lingvistike I, n. d.
