Page 59 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 59
ilokucijska moč in njena nemoč
I2 to prednost lastnosti L (toploto) predstavi kot argument za sklep
S = »pojdimo v bistro«.
I3 to prednost lastnosti L predstavi kot le šibko prednost.
I4 to šibko lastnost predstavi kot tolikšno, da dejstvu D (toplota bi-
stroja) odvzame sleherno argumentativno vrednost, kar pomeni, da za-
vrača sklep I2 (»pojdimo v bistro«).
I5 priznava, da je lastnost L sicer res šibka, vendar zadostna prednost,
in s tem zavrača I4.
O govorcu G bi lahko rekli, da se prav z izjavljanjem (zato, ker izja-
vlja) Pojdimo v bistro! Nam bo vsaj toplo! pridružuje I1 in I5 ter s tem ar-
gumentira za nekakšen S’ (= »Dejstvo D je treba obravnavati kot mo-
žen argument za S«).
Zdaj pa si oglejmo še tile navezavi:
αβ
A: Ali prideš? A: Ali prideš?
B: Pridem. B: Obljubljam, da pridem.
V čem je razlika med njima? V različici α je B le odgovoril na A-jevo
vprašanje in potrdil svoj prihod, v različici β pa ni le odgovoril na A-jevo
vprašanje in (preprosto) potrdil svojega prihoda, temveč se je slovesno, z
dejanjem obljube, zavezal, da bo res prišel.
Toda če natančneje pogledamo B-jev odgovor v različici β, vidimo,
da B sploh ne odgovarja na A-jevo vprašanje! A ga ni vprašal, ali oblju-
bi, (da bo prišel), oziroma od njega ni zahteval (čeprav je ta izraz za A-je-
vo vprašanje verjetno premočan), naj le odgovori na njegovo vprašanje.
V različici β B torej očitno odgovarja na neko drugo vprašanje, na
vprašanje, ki ga navedeni dialog (eksplicitno) ne postavlja, ga pa perfor-
mativna formula prav s svojo navzočnostjo, prav z dejstvom svojega izja-
vljanja, (implicitno) predpostavlja. Dialog β bi morali pravzaprav torej
dopolniti oziroma razčleniti v nekakšen polilog, na primer:
A: Jutri imamo zabavo. Prideš?
B: Pridem.
C: Dvomim. Še nikoli nisi.
B: Obljubljam, da pridem.
Z drugimi besedami to pomeni, da v obljubljam »skoz« govorca go-
vorijo vsaj trije izjavljalci:
I1 predstavi dejstvo D (recimo, da je to »jutrišnja zabava«) kot vre-
dno udeležbe, svojo predstavitev pa formulira kot povabilo.
I2 se strinja z I1 in sprejme povabilo.
I2 to prednost lastnosti L (toploto) predstavi kot argument za sklep
S = »pojdimo v bistro«.
I3 to prednost lastnosti L predstavi kot le šibko prednost.
I4 to šibko lastnost predstavi kot tolikšno, da dejstvu D (toplota bi-
stroja) odvzame sleherno argumentativno vrednost, kar pomeni, da za-
vrača sklep I2 (»pojdimo v bistro«).
I5 priznava, da je lastnost L sicer res šibka, vendar zadostna prednost,
in s tem zavrača I4.
O govorcu G bi lahko rekli, da se prav z izjavljanjem (zato, ker izja-
vlja) Pojdimo v bistro! Nam bo vsaj toplo! pridružuje I1 in I5 ter s tem ar-
gumentira za nekakšen S’ (= »Dejstvo D je treba obravnavati kot mo-
žen argument za S«).
Zdaj pa si oglejmo še tile navezavi:
αβ
A: Ali prideš? A: Ali prideš?
B: Pridem. B: Obljubljam, da pridem.
V čem je razlika med njima? V različici α je B le odgovoril na A-jevo
vprašanje in potrdil svoj prihod, v različici β pa ni le odgovoril na A-jevo
vprašanje in (preprosto) potrdil svojega prihoda, temveč se je slovesno, z
dejanjem obljube, zavezal, da bo res prišel.
Toda če natančneje pogledamo B-jev odgovor v različici β, vidimo,
da B sploh ne odgovarja na A-jevo vprašanje! A ga ni vprašal, ali oblju-
bi, (da bo prišel), oziroma od njega ni zahteval (čeprav je ta izraz za A-je-
vo vprašanje verjetno premočan), naj le odgovori na njegovo vprašanje.
V različici β B torej očitno odgovarja na neko drugo vprašanje, na
vprašanje, ki ga navedeni dialog (eksplicitno) ne postavlja, ga pa perfor-
mativna formula prav s svojo navzočnostjo, prav z dejstvom svojega izja-
vljanja, (implicitno) predpostavlja. Dialog β bi morali pravzaprav torej
dopolniti oziroma razčleniti v nekakšen polilog, na primer:
A: Jutri imamo zabavo. Prideš?
B: Pridem.
C: Dvomim. Še nikoli nisi.
B: Obljubljam, da pridem.
Z drugimi besedami to pomeni, da v obljubljam »skoz« govorca go-
vorijo vsaj trije izjavljalci:
I1 predstavi dejstvo D (recimo, da je to »jutrišnja zabava«) kot vre-
dno udeležbe, svojo predstavitev pa formulira kot povabilo.
I2 se strinja z I1 in sprejme povabilo.
